Zgodbe z vzhoda: Globalizacija morale

Brez solidarnosti in empatije neizogibno obsojeni na izbiro napačne karte?

Objavljeno
05. junij 2017 21.00
Posodobljeno
06. junij 2017 10.00
Britain London Bridge
Zorana Baković
Zorana Baković
Je humanost univerzalna? Kako zelo sočustvujemo na daljavo? Ali zemljepis določa naše zmožnosti empatije? Kako dolgo bomo postavljali takšna vprašanja ter se delali, da mora nanje odgovoriti nekdo drug? V zadnjih nekaj tednih se je spet prepletlo nekaj terorističnih napadov in pokazalo se je prav toliko človeških slabosti v odzivih nanje. Evropejci so seveda razumljivo združeni v solzah, prelitih za žrtvami terorističnih napadov v Manchestru in Londonu, a Kabul zanje ostaja daleč stran, čeprav je tudi tam samomorilec ubil vsaj 90 in ranil približno 400 oseb.

Dva dni pred tem je bilo v dvojni eksploziji v Bagdadu, ena je odjeknila v prodajalni sladoleda, druga pred uradom za upokojence, ubitih 22 ljudi in ranjenih približno 100. Teroristi sejejo smrt med najmlajšimi in starejšimi, da bi tistim, ki jim je sporočilo namenjeno, jasno pokazali, da zlo ne pozna meja, ob katere se spotika plemenitost. Pod vsemi terorističnimi dejanji je bil podpis isti: Islamska država in njeni somišljeniki. Toda ali smo se ob vseh tragedijah enako zgrozili? So angleške ulice podobnejše našim in si zato lažje predstavljamo, da bi se tudi sami lahko znašli sredi enega od takšnih grozljivih dogodkov, hkrati pa se nam Bagdad ali Kabul zdita mesti, v katerih je, kakor so dejansko zapisali v New York Timesu, »življenje postalo igra na srečo«, zato je smrt v prodajalni sladoleda podobna izbiri napačne karte?

Ko se začnemo do smrti nedolžnih državljanov vesti skladno z ideološko usmeritvijo njihovih držav, se zavrti začarani krog brezčutnosti. Za novice z Londonskega mostu sem slišala v Beogradu in bila zgrožena nad hladnokrvnostjo, s katero so mnogi moji someščani ugotavljali, da se »to zgodi, če drugim počneš, kar hočeš«. Pri tem so mislili na Natovo bombardiranje tedanje Jugoslavije leta 1999 in kazali razumevanje za tiste, »ki jim je dovolj zahodne nadutosti«. O žrtvah v Bagdadu ali Kabulu seveda niso veliko povedali. Ravnodušnost je najhujša posledica dolgega iskanja nove identitete.

Kitajska je spet izkoristila trenutek in primerjala napad na Londonskem mostu s terorističnim dejanjem pred Vrati nebeškega miru v Pekingu pred tremi leti, ko je vozilo najprej zapeljalo med mimoidoče in ubilo dve osebi, nato je zagorelo po trčenju v kamniti most. CNN je po poročanju partijskega glasila Global Times ta dogodek predstavil z vprašanjem: »Terorizem ali dejanje iz obupa?« To je bilo namigovanje na kitajski odnos do muslimanskih Ujgurov, po katerem so lahko vsi krivi, dokler ne dokažejo, da so nedolžni. Da so namreč predvsem zvesti državi, ki jim omejuje avtonomijo in etnično identiteto.

»Kako bi se odzval Zahod, če bi kitajski mediji postavili londonske teroriste med narekovaje, pred kratkim izvedene napade pa pripisali etičnosti zahodnih politikov?« je zapisano v uvodniku v tem glasilu. Tudi to je namigovanje na vse, kar so Britanci počeli po svetu kot nekdanji kolonizatorji in sodobni neoimperialisti, ter hkrati neizrečeno opozorilo, da bo Azija in zlasti Kitajska na vse to težko kdaj pozabila. Jasno je, da lahko takšna vprašanja postavljamo v krogu. In v nedogled.

Pa vendar so v glasilu nazadnje ugotovili, da je »terorizem sovražnik človeštva« in da ga nihče ne bo mogel ustaviti, če se bo odpovedal sodelovanju z vsemi drugimi, iskrenemu sočutju z oddaljenimi žrtvami in brezpogojni pripravljenosti sprejeti humanost nad vsemi ideologijami. Je človek tega sposoben? Ali bo čakal na to, da se bo tudi sam znašel v napačni prodajalni sladoleda, da bo doumel, da bomo brez solidarnosti in empatije neizogibno obsojeni na izbiro napačne karte?