Tiskane izdaje
Medtem ko se kitajski premier Wen Jiabao udeležuje še enega vrhunskega srečanja z voditelji Evropske unije, preden bo to dolžnost predal svojemu nasledniku, je morda prava priložnost za to, da v roke vzamemo merilec uspešnosti in preverimo rezultate njegovega desetletnega mandata.
Evropski premieri bodo z zavistjo proučevali statistiko Wenovega desetletja, v katerem je Kitajska vztrajno rasla vse do položaja druge največje svetovne gospodarske sile. Neutrudni liberalci pa bodo kritično opozorili na njegove neizpolnjene obljube nujnih političnih reform.
A najbolj objektivno oceno mu bodo podali tisti, ki bodo prešteli vse, kar se je na Kitajskem dogajalo ne glede na vlado, in ugotovili, da je bil dedek Wen, kakor so mu ljubkovalno rekli Kitajci, najboljši takrat, kadar je ljudem preprosto dopustil, da delajo.
Za trenutek se vrnimo v leto 2002, ko je Wen prevzel partijsko dolžnost, s katere je nato postal tudi predsednik vlade. Tistega leta so v obtok poslali evro, novo valuto pa je nato navdušeno sprejemalo vse več držav Unije. Kljub temu se je še vedno varčevalo v ameriških dolarjih, čeprav je predsednik George W. Bush Ameriko pahnil v silne dolgove, ko je objavil kampanjo »z nami ali proti nam«.
Leta 2002 je kitajski domači proizvod na prebivalca znašal 1135 dolarjev. Nihče ni varčeval v juanih. Redkokdo se je z Zahoda preselil na Kitajsko, da bi si tam našel delo, še manj pa je bilo takšnih, ki so želeli v tej deželi delati kariero. Cinično se je opazovalo, kako se bo komunistični dinozaver, ki je leto prej vstopil v Svetovno trgovinsko organizacijo, spremenil v metulja. Modreci so opozarjali, da je pošiljanje komunizma na prosti trg dokazano isto kakor cvrenje snežene kepe v vrelem olju.
Zdaj pa si oglejmo leto 2012. Evro je v krizi, voditelji Evropske unije pa od Kitajske zahtevajo rešilni pas. Ameriški dolar niha med šibkim okrevanjem in dolžniškim breznom. Vsi po vrsti svoje prihranke menjajo v juane. Kitajski domači proizvod na prebivalca je dosegel 5400 dolarjev. Evropejci, ki doma ne morejo dobiti dela, čedalje pogosteje odhajajo na Kitajsko. Pravijo, da je tam lažje zaslužiti za dostojno življenje.
Kako bi torej ocenili Wen Jiabaa kot premiera? Izognil se je vsem tistim pastem, ki so bile usodne za Titanike Amerike in Evrope. Ko je na koncu neki avstralski bogataš Kitajski zaupal izdelavo kopije te ladje, ki jo čedalje pogosteje omenjajo kot metaforo za zahodno gospodarstvo, se je zazdelo, da je bila Wenova politika dobra. Čeprav morda politike sploh ni imel.
Položaj dedka Wena bo v zgodovini opredeljen predvsem z vsem tistim, kar se je dogajalo v preostalem svetu, ne pa tudi na Kitajskem. Ali vsaj ne v njegovem desetletju. Ko ga bomo pospremili z njegovega sedanjega položaja, pa poglejmo še to, kam smo prišli sami od leta 2002 do danes? Se počutimo bolj varne? Smo minulo desetletje izpolnili z uspehi? Ocena kitajskega premiera se bo sama izpisala na površini ogledala.
