Gmota paragrafov

V srednjem šolstvu bi bilo treba marsikaj začeti urejati, pravijo ravnatelji. In vendar se o srednjih šolah bolj malo razpravlja. V dobrem letu dni je bilo še največ besed namenjenih maturi, ki ne velja več za zrelostni izpit, a v očeh dijakov še vedno pomembno kroji prihodnost. Matura je sicer dober pokazatelj zagat srednjega šolstva. Dijaki maturitetni esej iz materinščine dojemajo s strahospoštovanjem in se nanj temeljito pripravijo, kljub temu pa na fakultete prihajajo študenti, ki ne poznajo velike začetnice in ne znajo postavljati vejic.

Ministrstvo se vsako leto pohvali z dosežki na splošni maturi, ki jo opravi več kot devetdeset odstotkov generacije. A komisije prag za oceno zadostno določijo šele po računalniškem izpisku rezultatov, poudarja državni svetnik dr. Zoran Božič. Za pozitiven uspeh zadošča že deset od 34 točk. Včasih so se na fakulteto vpisali le gimnazijci, maturanti strokovnih šol prek višje šole in z diferencialnimi izpiti, dijaki poklicnih šole pa sploh ne, zdaj pa gredo lahko študirat vsi. Ali nima to pogubnih posledic za kakovost izobraževanja, sprašuje Božič?

Slika je vendarle bolj kompleksna. Raziskave kažejo, da so v gimnazijah predvsem otroci iz družin z boljšim socialno-ekonomskim položajem, v poklicne šole pa so vpisani dijaki, ki so po socialno-ekonomskem in kulturnem statusu izrazito prikrajšani. Morebitno omejevanje vpisa na fakultete bi tako v praksi pomenilo, da bi bila pot na univerzo zaprta bistrim, a revnim učencem.

Težava pa je, da nenaklonjenost morebitni omejitvi vpisa na fakulteto dijakom s poklicno maturo sploh ne izhaja iz teh raziskav. Država si namreč pred njimi zatiska oči. V direktoratu za srednje šole, denimo, zatrjujejo, da je naš izobraževalni sistem demokratičen, dostopen, odprt in absolutno podpira vključenost mladih v izobraževalni sistem na vseh ravneh in na vseh strokovnih področjih. »To je tudi zapisano v 2. členu krovnega zakona v vzgoji in izobraževanju.« Če tako piše v zakonu, bo najbrž držalo. Zagotovo pa bo držalo, kar je že večkrat poudaril dr. Darko Zupanc, direktor Državnega izpitnega centra: »Šola ni družbeno nevtralna prenašalka znanja in kulture. Priznanje in analiziranje neupravičenih neenakosti je prvi korak k njihovemu zmanjševanju in obvladovanju.«

Srednješolski ravnatelji bi dodali, da si poleg neenakosti nismo priznali še marsičesa. Denimo, da je težko ohranjati temeljne vrednote vzgojno-izobraževalne funkcije šole, ki – kot je slikovito dejal Gregor Deleja iz Gimnazije Celje Center – kot okorna ladja v razbesnelem morju izgublja stik z lučmi svetilnikov na obali zdrave pameti, trdnega znanja, spoštljivih medsebojnih odnosov, strpnosti, odgovornosti in razumevanja. Šolstvo je vertikala in spremembe je treba začeti na začetku. Toda poslanstvo šole, opozarja Deleja, se izgublja v gmoti birokratskih paragrafov, skrb vzbujajočega razslojevanja, nestrokovnosti in tržnih zakonitosti. Ladijske potnike pa pod pretvezo kvazinormirane kakovosti brez odgovora na vprašanje, kaj dobra šola sploh je, prepuščamo samim sebi.