Gneča na poti v bankrot

Sistem omogoča socializacijo stroškov stečajev.

Objavljeno
08. september 2014 10.11
Božena Križnik, gospodarstvo
Božena Križnik, gospodarstvo
Ko si poskušamo ustvariti sodbo o osebnih stečajih, smo v precepu. Dejstvo je, da se jih je v letošnjem letu nakotilo petkrat toliko kot lani v tem času. Gre Slovencem res toliko slabše?

Zamislimo si tipičnega stečajnega dolžnika, siromaka, ki v resnici nima ničesar, ki v stalni negotovosti životari pod tujo streho, brez dohodkov ali s socialno podporo. Pridružujejo se mu mladi ljudje brez perspektive, ki jih lahko že nekaj računov za mobitel pahne v insolventnost, pa navadni smrtniki, ki so jih čez rob potisnile krute osebne zgodbe.

A sentimentalnost na stran. Za razmah stečajev ni kriva gospodarska kriza; ta se pač ni začela lani. Plaz se je usul zaradi preproste zakonske spremembe, ki je vse predlagatelje stečaja oprostila plačila predujma. Prej so ga najrevnejši dobili iz sklada brezplačne pravne pomoči, od decembra pa ga avtomatično krijejo sodišča. Zato jim je že sredi leta zmanjkalo denarja za predujme za začetek stečaja, zasuta so z delom (v Ljubljani skoraj 3000 zadev obdeluje 5,5 sodnika!).

V takih okoliščinah padajo težke besede – o zlorabah. Izjemno visok povprečni znesek prijavljenih terjatev (okoli 200.000 evrov na stečaj) namreč daje slutiti, da nastaja gneča tudi zaradi podjetnežev, ki se jim je zalomilo in so razglasili osebni bankrot, v resnici pa še vedno skrivaj živijo na veliki nogi, iz skritih fondov financirajo svetovalce in čakajo, da jim bodo dolgovi odpuščeni. Pomembnega zakonskega sita ni več. Nimajo kaj izgubiti, lahko pa veliko pridobijo.

S samim institutom osebnega stečaja torej ni nič narobe. Toda vsak paragraf ima luknjo in pri pravni kulturi, kakršna je slovenska, jo bodo posamezniki izkoristili. K temu jih spodbujajo nedelujoče institucije pravne države in sistem, ki omogoča, da celotni stroški rehabilitacije dolžnikov samodejno padejo na davkoplačevalce.