Golobica in lačni lev

Ko je bilo že povsem jasno, da se bodo ZDA odpravile po svoji poti in da bodo – z ali brez zaveznikov – obračunale z režimom Bašarja al Asada, je nemška kanclerka Angela Merkel obtožila Rusijo in Kitajsko, da so z obstrukcijo sankcij proti Siriji spodkopali vlogo ZN in razširili poti unilateralizma.

Kitajci trdijo prav nasprotno. Upirajo se intervencionizmu svetovnega policista in vztrajajo, da ima vsaka suverena država pravico do obstoja. Peking torej ščiti prav svetinjo ZN kot tempelj mednarodnega konsenza, pod streho katerega počiva bela golobica kot simbol prestrašenega globalnega miru.

Kdo ima prav? Je mar vloga Kitajske in Rusije tudi tokrat kontraproduktivni kažipot v ameriško izkazovanje samovolje? Ali pa je morda tako, kot pravijo Kitajci, da sta Peking in Moskva, s tem ko sta se postavila na nasprotno stran gugalnice, še en poskus, da se v svetovni ureditvi vzpostavi ravnovesje in s tem ustavi pohod globalnega hegemonizma?

Svet bi moral biti srečen, da je Kitajska prerasla v silo, in to v trenutku, ko se stališče vodstva v Pekingu do Sirije nenadoma ujema z razpoloženjem ameriške in evropske javnosti, ki ju je utrudilo bojevanje na tujih tleh in ki sta se zdaj obrnili k problemom v lastnem dvorišču.

Kljub temu ostaja problem nerešen in še vedno ni jasno, na koga bi se morali obrniti, ko je nujno treba ustaviti prelivanje krvi in ko vsak nov dan prinaša le še več trpljenja in smrti.

Kitajska že dolgo poziva k reformi varnostnega sveta ZN, hkrati pa prav toliko časa nasprotuje vsakršni spremembi v strukturi Svetovne organizacije. Ne le da vodstvu v Pekingu ni po volji ideja o povečanju števila stalnih članic tega telesa, ampak je ZN uspešno oddaljilo od celotne Vzhodne Azije, in to ne glede na to, ali gre za severnokorejski jedrski izziv ali iskre, ki občasno prasketajo v Vzhodnem in Južnem kitajskem morju. Kitajski pravzaprav prav nič ne ugaja multilaterala kot okvir za gašenje različnih žarišč. Besedna zveza »internacionalizacija problema« ji avtomatično zveni kot svetovna zarota, usmerjena v strmoglavljenje neželenih režimov.

Azijska sila dobro ve, da tudi na Zahodu in celo med Američani, ki so Baracka Obamo izvolili za svojega predsednika, usiha apetit po kakršnih koli demokratičnih revolucijah. Komu je še vedno do tega, da bi strmoglavljal diktatorje kjer koli po svetu? Kdo je še prepričan o tem, da se mora z državljansko vojno v določeni državi ukvarjati nekdo od zunaj?

In če sama sploh še računa na vlogo ZN v svetu, potem si Svetovno organizacijo predstavlja bolj kot harmoničen živalski vrt. Vsakdo v svoji lastni kletki, pa vendar se ve, kje spi lev. Ko pa tam nekje v džungli 21. stoletja izbruhne požar, se pač počaka na to, da ga pogasi dež, ki se ga je izcedilo iz diplomatskih pogajanj. Če ogenj prebudi leva, mu damo perutničko bele golobice, da si potolaži lakoto in spet zaspi. In tako ohranjamo red in se vzajemno obtožujemo za razblinjanje iluzije o Svetovni organizaciji kot templju globalnega miru, od katerega smo že zdavnaj dvignili roke.