Golobičev fantastičen dan

Res velike besede, ki bi jih lahko bili v pomanjkanju vsaj za silo optimističnih dni v našem političnem vsakdanjiku, ko o fantastičnih dneh lahko le sanjamo, zelo veseli. Kajti vsaj v nečem ima ta minister gotovo prav – odločitve o strategijah razvoja na omenjenih področjih bodo za našo prihodnost verjetno bistveno pomembnejše od večine drugih domačih političnih odločitev, ki se ta trenutek sicer marsikomu zdijo precej usodnejše.

Od teh odločitev je navsezadnje odvisno, kako kakovostno bodo študirale prihodnje generacije in kako uspešno bo naše gospodarstvo. Že zdaj (pre)velik polovični vpis generacij na študij, ki se – tako je pred kratkim ugotovilo tudi poročilo OECD – končuje s kar 35-odstotnim osipom, nas postavlja na nelaskavo mesto študijske učinkovitosti v EU in po svetu. Hkrati imamo tudi pretežno premalo učinkovito gospodarstvo, ki je večinoma nizkotehnološko, kar je povezano tudi z znanstveno raziskovalno sfero, ki se trenutno odlikuje v znanstvenih objavah in precej manj v povezavah z gospodarstvom. V tolažbo nam je lahko le dostojna razvrstitev naše države na področju inovativnosti, kjer smo menda na prvem mestu med vsemi vzhodnoevropskimi državami.

Zdaj imamo torej razvojni strategiji, ki naj bi v desetih letih bistveno izboljšali te razmere. A seveda le, če bosta upoštevani – to naj bi zagotavljali tudi predvideni natančni rokovniki za vsak predlagan ukrep – in potrjeni z naknadno sprejetimi zakoni. Vendar ju mora najprej sprejeti državni zbor, do tega sprejetja pa bo kljub doseženi podpori strokovne javnosti verjetno še naporna pot. Vprašanje je, kaj se bo pri tem nadaljnjem usklajevanju iz resolucij še izgubilo, tako kot se je marsikaj izgubilo že iz njihovih prvotnih osnutkov.

Tudi minister je danes priznal, da so prvotni predlogi sprememb trčili ob koalicijo tistih, ki se v naši visokošolski in raziskovalni sferi zavzemajo za status quo. Zato po njegovih besedah niso popustili pri ključnih spremembah, temveč so jih skozi razprave še zaostrili. Nekateri o tem menijo drugače, sicer pa tudi hitra primerjava prvotnih in sedanjih besedil dokumentov pokaže očitne razlike, ki jih ni mogoče imenovati drugače kot popuščanje interesom univerz in še koga. V visokošolski strategiji ni več, denimo, prvotno zahtevane institucionalne binarnosti oziroma popolne ločitve visokošolskih in univerzitetnih študijev.

Kljub vsemu pa resoluciji za zdaj obetata vsaj pošten prepih, če že ne ravno vihar. A le pod pogojem, da ju bo vsaj približno enako naklonjeno obravnavala tudi prihodnja in morda še katera vlada, saj bo do leta 2020 še dvoje parlamentarnih volitev. Samo spomnimo se, da je prejšnji Janševi vladi uspelo kar za štiri leta zamrzniti idejo o visokošolski agenciji za kakovost, ki jo je sprejela že vlada pred njo. Ali pa obratno – kako malo je pod sedanjo vlado ostalo od zaveze o sedmih do desetih univerzitetnih centrih iz sicer vse do letos veljavne prejšnje visokošolske strategije.