Tiskane izdaje
Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je na več kot štiristo straneh popisala, kaj slabega in dobrega se je lani dogajalo v državi na področju, nad katerim bedi njen urad. Postregla je s kupom podatkov - denimo, da so ljudje vložili 3023 pobud, urad pa jih je 386 prepoznal za utemeljene, v njih so zaznali 433 kršitev ali drugih nepravilnosti, ki jih je zagrešilo 54 organov. Vse te številke nam v resnici ne povedo kaj dosti, kar priznava sama varuhinja, zgodbe za njimi pa pričajo o tem, da sta v naši državi velik problem slabo upravljanje in nespoštovanje načela, da je Slovenija pravna in socialna država.
Poleg zimzelenih tem, ki se ponavljajo iz poročila v poročilo - kot so slab položaj in bivanjske razmere Romov, ki so leta 2018 sredi razvite Evrope še vedno brez tekoče vode in kanalizacije -, se kot kritična izpostavlja vrsta ravnanj, ki bi jih najlažje strnili v ugotovitev: oblast ima premalo razumevanja za ljudi. Na državni in lokalni ravni.
Zadeve, ki jih ne bi mogli uvrstiti med hude sistemske kršitve človekovih pravic, številnim državljanom zelo grenijo življenje. Med njimi je prenormiranost. Ali kot se je izrazil namestnik varuhinje Tone Dolčič, »imamo goro predpisov, ki urejajo vse, ko pa želimo neki problem rešiti, ugotovimo, da ne urejajo ničesar«. Tako, na primer, v državi, ki ima 853 zakonov in več kot 19.000 pravilnikov, odlokov in uredb, že leta in leta čakamo na podzakonski akt, ki bo podlaga za določitev vrste in stopnje telesnih okvar, zato se določena skupina ljudi, ki niso spodobni za delo, ne more invalidsko upokojiti.
In takih predpisov, ki jim manjkajo izvedbeni deli, je še cela vrsta. Hkrati pa je zakonov, ki posegajo v druge zakone, toliko, da niti pravni strokovnjaki včasih ne razberejo, katera določba za kako zadevo velja. Za človeka, ki ima konkreten problem in ni vešč legalističnih terminov, je položaj lahko brezupen. Posebno ob podatku, da se pritožbe, predvsem na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je pristojno za cel kup zadev od rojstva do smrti, rešujejo tudi po več let.
»Ljudje se pogosto počutijo kot hlapci Jerneji, ki iščejo svojo pravico,« ugotavlja varuhinja, ki začenja šesto leto mandata. Pri uradnikih pogosto pogreša pojasnilno dolžnost - pomeni, da bi ljudem na njim razumljiv način dali vse za njih pomembne informacije. Njihovi nadrejeni pa se ne zavedajo, da je dobro upravljanje nekaj več kot izpolnjevanje »del in nalog«.
V uradu ugotavljajo, da je najteže reševati probleme, ki presegajo meje določenega resorja, saj večkrat opažajo, da niti različne službe istega ministrstva ne sodelujejo med seboj. Neredko naletijo na primere, ko se pokaže, da za njihovo reševanje uradno pravzaprav ni pristojen nihče. To se je, denimo, pokazalo pri tako banalnemu problemu, kot so posteljne stenice v Ljubljani. Tudi ta težava ostaja nerešena.
