Gosenica

Na vprašanja, kaj je geneza vojne med makedonsko opozicijo in osovraženo oblastjo, kako bi jo bilo mogoče preprečiti in kdo je zanjo kriv, mnogi iščejo odgovore v teoriji zarote. Eni so prepričani, da je premier najel pse vojne, da bi preusmeril pozornost s prisluškovalne afere, spet drugi menijo, da bo Makedonija razpadla kot Ukrajina, tretji pa poudarjajo, da je država umetna tvorba in da si bodo njeno ozemlje razdelili sosedi in velika Albanija.

Pred politično krizo, ki jo je poglobilo prelivanje krvi v Kumanovu, sta vladajoča VMRO-DPMNE in opozicijska SDSM prodajali le vsaka svojo resnico, ki sta izključevali vsako drugo. Po krvavem obračunu so prvi šteli samo ubite policiste, drugi pa so izpostavljali brutalnost policije. Odgovornost za krizo je treba iskati znotraj države, ne glede na prevladajoče mnenje, da je Makedonija na bojni črti med Rusijo in Zahodom.

Preroki razpada in državljanske vojne ne bi smeli pozabiti, da država, ki se je osamosvojila brez kaplje krvi, skoraj celo desetletje ni ne na nebu ne na zemlji. Bruselj je zmotno mislil, da bo medetični mir zagotovljen, dokler bo na oblasti makedonsko-albanska koalicija. Na videz harmonična koalicija se jim je zdela kot neosvojljiva trdnjava pred napadi opozicije, vendar je ustvarjala le privid, da so razmere pod nadzorom.

Krepitev avtoritarnosti je omogočila delovanje kartela etničnih elit z nezmotljivimi voditelji na čelu. Odločitve so se sprejemale za zaprtimi vrati, po načelu jaz tebi, ti meni. Makedonski in albanski voditelji so privatizirali oblast in državo. Z javnostjo so manipulirali s pomočjo servilnih medijev in frustracijo zaradi nepravične blokade v EU in Natu.

Posebnost protivladnih protestov je, da so strnili vrste Makedonci in Albanci, ki so v oblasti prepoznali skupnega sovražnika. Spoznali so, da gre za gosenico, ki hlasta in žre samo zase.