Gospodar prava

Odziv pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča v zadevi Janković nima primerjave z ravnanjem vseh dosedanjih ministrov, čeprav se je nekaterim očitalo, da s svojim ravnanjem zgolj potrjujejo, da so vojščaki svojih političnih strank. Klemenčič pa daje ves čas vedeti, da zgolj po »naključju« spada v kvoto SMC in da je politika, še posebej največja koalicijska stranka, njegovo največje razočaranje.

Ampak to ta hip niti ni pomembno. Gre za to, da se doslej še ni zgodilo, da bi kateri koli od ministrov komentiral postopek, ki je še odprt in v katerem sodne instance še niso dokončno (pravnomočno) razsodile. Čeprav minister vztraja, da s tem, ko se je sicer povsem jasno postavil na stran tožilstva v postopku zoper ljubljanskega župana, ne polemizira z odločitvijo preiskovalne sodnice, je storil prav to. Njegovo sporočilo je namreč povsem jasno: prav ima tožilka Blanka Žgajnar in ne preiskovalna sodnica Mojca Kocjančič, ko gre za razlago določb zakona o kazenskem postopku, ki govorijo o zakonskem roku za uničenje dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, če tožilec pravočasno ne vloži zahteve za preiskavo. In če se bo v pritožbenem postopku izkazalo, da ima prav Kocjančičeva in ne Žgajnarjeva, bo ministrstvo nemudoma predlagalo spremembe zakona. Zato, ker ni vzdržno, da za lažja kazniva dejanja veljajo daljši zastaralni roki kot za težja.

Tej ugotovitvi ministra ni oporekati. Toda glede ustavnih razmerij med tremi vejami oblasti je povsem nesprejemljivo, da so ministrove napovedi povezane s konkretnim sodnim postopkom, za katerega Klemenčič vnaprej izraža pričakovanja, kako se mora izteči: tako, da postopki zoper Jankovića ne bodo zastarali.

Javnost je v zadnjih dneh prerešetana z zgodbami, ki spet stopnjujejo dvome o tem, ali so pravila pravne države enako vodotesna za vse. Če primeru Janković dodamo še primere Kotnik, Kangler in Bavčar, bi rekli, da niso. In to je tisto, kar mora skrbeti pravosodnega ministra, ne pa, da daje v konkretnih postopkih vtis, da je njihov gospodar. Proaktivna vloga mu ne pritiče, prav nasprotno: s takšnim ravnanjem širi meje ustavno dopustnih razumevanj, kje se začne vloga izvršne oblasti v razmerju do pravosodne. Za zdaj ni bilo nobenega dvoma, da lahko oblast zgolj z zakonodajnimi in nadzornimi mehanizmi vpliva na pravosodje, za njene vsebinske odločitve pa velja, da se jih ne dotika in da o tem ni debate. Zato je Klemenčičevo ravnanje brez dvoma precedenčno.

Ministri so zamenljivi politični kadri. Toda predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič in generalni državni tožilec Drago Šketa, ki sta komajda nastopila šestletni mandat, se s takšnim ravnanjem ministra ne bi smela sprijazniti, ne glede na to, komu je v konkretnem primeru Klemenčič, čeprav v skrbi za vzdržnost in verodostojnost pravosodnega sistema, dal prav. Njun molk daje legitimnost ministrovemu ravnanju. In tudi tistim, ki bodo prišli za njim.