»Gotovo ne Bob Dylan«

V člankih, ki so jih objavljali mediji v času pred podelitvijo letošnje Nobelove nagrade za literaturo, smo lahko prebrali tudi sledeče: »Kdo bo letos dobil Nobelovo nagrado za literaturo? Gotovo ne Bob Dylan.« To, da se je ime Boba Dylana pojavljalo na različnih stavnicah, so mnogi dojemali samo kot šalo in nič več. Tudi to, da se je v zadnjih dneh povzpel na eni od stavnic na četrto mesto, se večini ni zdelo dovolj resno opozorilo, da je nekaj v zraku. Resni poznavalci literature in bralci so se ukvarjali z drugimi vprašanji – recimo s tem, ali se bo Švedska akademija letos končno usmilila ameriškega pisatelja Philipa Rotha in zakaj se na vrhu lestvice pojavlja prav japonski pisatelj Haruki Murakami.

Potem je generalna sekretarka Švedske akademije pred zbranimi novinarji izgovorila ime Boba Dylana in presenečenje je bilo neizmerno. Veliko večje, kot če bi izgovorila neko povsem neznano ime. Neznana imena so v slogu Švedske akademije, tega smo vajeni, da Nobelovo nagrado za literaturo podelijo popularnemu glasbeniku, kantavtorju, nikakor ne.

Družabna omrežja so bila takoj polna komentarjev, ki so obsegali celoten spekter, od navdušenih do ciničnih. Salman Rushdie je, denimo, zapisal, da je Bob Dylan briljanten dedič bardske tradicije, Irvine Welsh pa, da je to nagrada, spočeta iz nostalgije senilnih hipijev, ki jih daje prostata. Vnel se je spopad med literarnimi elitisti in populisti, v osrčju tega spopada pa je bilo vprašanje, kaj sploh je literatura.

Naj je resnica taka ali drugačna, dejstvo je, da je Švedska akademija z izbiro tako popularnega imena gotovo pridobila veliko pozornost javnosti tako zase kot za nagrado. Literatura je končno postala »breaking news«, novica dneva, nekaj, o čemer se govori. Bi si lahko želeli kaj lepšega?