Grčija diha za ovratnik

Vzpon Slovenije na najnovejši lestvici globalne konkurenčnosti na 49. mesto je dobro znamenje, gotovo pa ni cilj, pri katerem bi se že lahko ustavili. Še pred krizo leta 2008 je zasedala zlato sredino na 32. mestu (med 60 državami) in se potem v kriznih mrkih izgubila skoraj na dnu oziroma na 55. mestu leta 2013. Vprašanje je, kje bi bili brez izvoznikov in gospodarske rasti, ki so jo ti zagnali. In kje bomo, če z določenimi nujnimi reformami, od zdravstvene do pokojninske in dolgooskrbne, fiskalne konsolidacije, resnične odprave neznosne birokracije in vsega drugega, kar nas tišči na dno, ne bomo končno začeli.

V orbito bolj omembe vredne ekonomije nas je vrnil nadpovprečno uspešen izvoz. Tako 28 milijard evrov (po Ajpesu), zasluženih v izvozu, pomeni tretjino čistih prihodkov slovenskega gospodarstva, a tudi kar 70 odstotkov čistega dobička, ki ga je lani ustvarilo slovensko gospodarstvo. Svoj delež prispevala nizka inflacija, potem neustavljivi turisti, ki oblegajo predvsem Ljubljano, usposobljena delovna sila, izdatki za izobraževanje, za infrastrukturo, za raziskave in razvoj. Slovenija se ponovno vzpenjanja proti uspešnejšim ekonomijam tudi zaradi mehkih gradnikov: dobro usposobljene delovne sile, visoke stopnje enakosti med spoloma, razmeroma visoke vključenosti žensk v zaposlitveno in politično »verigo«. A pomaga nam tudi enakomernejša dohodkovna porazdelitev. To je nekaj, na kar gotovo ne stavi velik del naših gospodarskih in političnih odločevalcev, saj to kažejo že razprave, usmerjene proti minimalni plači. A tudi zaradi teh mehkih gradnikov se je Slovenija dvignila z dna konkurenčnosti.

Še bolj kakor presežki pa so pomembne pasti in predvsem stari grehi, ki jih nikakor ne znamo rešiti ali se z njimi spopasti. V času privatizacijskih razprav, ki občasno tako rekoč zamajejo koalicijo, so lahko skrb vzbujajoči podatki, kakšna nula smo kot država pri privabljanju tujih investicij. Tudi če tuji investitorji že vržejo kovanec in se odločijo, da bodo v Sloveniji zgradili svojo novo tovarno in se od tod podali v svetovno konkurenčno žrelo, jim to pri nas seveda ne bo uspelo kar tako. Če jih ne bodo ustavile skoraj neverjetne birokratske mantre glede gradbenih dovoljenj, bodo piko na i pri tem oviranju »green field« naložb postavili vsi mali in veliki špekulanti, ki predvsem računajo, kako bodo služili že s prodajo zemljišča. Vsekakor veliko bolj, kakor oni v Avstriji ali na Hrvaškem. Med minusi je še veliko nedokončanih nalog, od omenjenih reform do prezadolženih podjetij in otrplih bank. Veliko nam manjka do učinkovite vlade ter morda še več do učinkovitega in poštenega korporativnega upravljanja.

Tudi zato bi bilo najslabše, če bi nas prve pozitivne spremembe na lestvici globalne konkurenčnosti uspavale in bi mislili samo še na to, kako si bomo delili prve resne dobičke, ustvarjene lani. V tem smislu je morda dobro, da je Grčija, če jo razumemo kot nekakšen sinonim za vse slabo, kar se državi lahko zgodi, takoj za nami. Na 50. mestu nam diha za ovratnik.