Gre lahko konkurenčnost še niže? Žal, da!

Še kar drsimo navzdol. Močno. Pred nami so tudi Bolgarija, Ciper, Peru in Filipini, za ovratnik nam vsega nekaj mest niže na lestvici dihajo Ruanda, Sri Lanka in Črna gora ...

To je dekadentna slovenska realnost na zadnji svetovni lestvici konkurenčnosti, kjer smo v enem letu padli za šest klinov, na 62. mesto med 148. ocenjenimi državami.

Naše največje pretekle šibkosti – neučinkovite in nepregledne institucije, neučinkovit trg dela in otežen dostop do finančnih virov zaradi neučinkovitega delovanja bank – so se v zadnjem letu še povečale. Še več, na lestvici Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) smo najbolj sramotno nizko, na predzadnjem, 147. mestu, prav po merilu trdnosti in zdravja bank!

To je pa res zaušnica državi kot lastnici polovice bančnega sistema in Banki Slovenije kot vrhovnemu regulatorju. In še en poziv k čimprejšnji sanaciji in privatizaciji bank, saj je država kot lastnica bank popolnoma odpovedala in nas bo zaradi večmilijardnih stroškov njihove sanacije še močno bolela glava.

Nasploh je lestvica WEF velika klofuta našemu političnemu establišmentu, saj smo izredno nizko, na 133. mestu, tudi po merilu zaupanja javnosti v politike. Prav nič bolje pa ne kaže tudi menedžerjem, saj se po merilu učinkovitosti uprav uvrščamo na prav tako zelo neugledno 135. mesto, za nami je le 13 držav. V kombinaciji z neučinkovito pravno državo, preveč zapleteno državno regulativo, korupcijo, nespodbudno davčno politiko in posledično s skoraj popolno odstotnostjo novih neposrednih tujih naložb, je Slovenija čedalje hujši gospodarski bolnik v Evropi in tudi širše. To zdaj empirično dokazuje tudi porazno 3,2-odstotno krčenje BDP v prvi polovici letošnjega leta, poleg tega, da so tudi napovedi za naprej precej negotove, po gospodarskem padcu pa sta v Evropi slabša od nas le Grčija in Ciper.

Upoštevajoč vse omenjeno, tokratni zdrs na lestvici svetovne gospodarske konkurenčnosti seveda ni presenetljiv. Nasprotno, je logična in neizogibna posledica vseh strukturnih slabosti v slovenskem gospodarskem in političnem tkivu ter izraz hudega nezaupanja v institucije in politične in gospodarske elite. Hkrati pa je tudi še eno opozorilo, da Slovenija ne potrebuje le nujnih sprememb in gospodarskih reform, s katerimi odlaša že desetletje, ampak tudi moralno in etično očiščenje države in politike, bolj učinkovito delujočo pravno državo in še bolj neizprosen spopad s korupcijo.

O tem sicer govorimo in pišemo že leta, storjenega pa je bilo bolj malo ali nič. Še več: slovensko politiko in gospodarsko zakulisje obvladujejo – ali pa ju spet želijo obvladovati – še mnogi od tistih, ki so nas pripeljali v ta nezavidljivi položaj. Trajna zamenjava nesposobnih in skorumpiranih elit – za to naj poskrbijo volitve in sodišča –, odprtje države za uspešne tuje naložbe in privatizacija ter normalizacija podjetij in bank so pogoj, da bo Slovenija nekoč lahko znova rasla na trdnih temeljih in ustvarjala več blaginje za svoje državljane. Sicer bo Slovenija na lestvicah padala še niže – in mi z njo.