Tiskane izdaje
Na današnji dan pred štirimi leti nismo izvedeli le, kakšno luknjo so v slovenskem bančnem sistemu s sicer neznano metodologijo in zelo spornimi predpostavkami izračunali tuji analitiki. Oddahnili smo si lahko tudi, da jo bo Slovenija, ki se je takrat tresla pred zloglasno trojko, lahko reševala sama.
Ob ugotovljenem skupaj 4,8 milijarde evrov velikem bančnem primanjkljaju v osmih bankah je bilo predvidenih za dobre tri milijarde evrov državne dokapitalizacije treh največjih bank – NLB, NKBM in Abanke. Informacijo je s pojasnilom, da Slovenija svoj finančni sistem lahko sanira sama brez finančne pomoči evropskih partnerjev, pospremil evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Olli Rehn, vero v to pa je izrazil tudi takratni šef evroskupine Jeroen Dijsselbloem. Slovenija se je tako izognila trdemu prijemu evropske trojke.
Takrat je bilo mogoče zaznati olajšanje, a danes, štiri leta pozneje, je le malo takih, ki ob spominu na sanacijo bančnega sistema še čutijo kaj podobnega. Že res, da je bančni sistem obstal brez večjih pretresov, res je tudi, da je bilo s prestrukturiranjem gospodarstva, ki je spremljalo bančno sanacijo, ohranjenih veliko delovnih mest. A, ko beseda nanese na porabljene davkoplačevalske milijarde, je okus grenak. Odgovora na vprašanje, ali ni bila cena postavljena previsoko, gotovo še nekaj časa ne bo, če sploh kdaj. Tisti, ki si po eni strani prizadevajo za iskanje odgovorov na to vprašanje, in tisti, ki imajo za to potrebno znanje in dokumente, ostajajo vsak na svoji strani in nič ne kaže, da bi se to kaj spremenilo.
Podatke o velikosti izračunane bančne luknje so pred štirimi leti spremljali tudi glasni pozivi k iskanju krivcev zanjo, a tudi tu smo z obsodbami za nekaj sto tisočakov z odgovori še daleč. Olajšanje je pri marsikom že zdavnaj zamenjala jeza, kmalu bo verjetno sledilo malodušje.
