Grenka odličnost

Odličnost je tudi v poslovnem svetu že dolgo adut, na katerega stavijo zmagovalci. Koliko te odličnosti je med slovenskimi pridelovalci vin, nam najbolj nazorno lahko potrjujejo priznanja z uglednih mednarodnih ocenjevanj, na katerih se po svojem pridelku enakovredno kosajo s konkurenco velikih in prepoznavno izstopajočih vinskih dežel. A medalje posameznikom še ne pomenijo, da jim ta potrjena odličnost prinaša sloves, ki jim preprosto odpira vrata prodaje na vse mogoče trge.

Da unovčevanje odličij v vinskem svetu ni tako zelo preprosto, še posebno če prihajaš iz države, ki je tako rekoč ni na svetovnem vinskem zemljevidu, slovenski pridelovalci že dolgo vedo. Če so pred desetletjem in več še lahko verjeli ali bolje upali, da bodo s svojimi vini dodatno popravili svoje in ne nazadnje tudi državne bilance prodaje na tuje ter z njimi potrdili tudi pričakovanja o Sloveniji kot vinski deželi, o širjenju vinskega turizma, je od vseh lepih pričakovanj ostalo bolj malo.

Razlogov, da so se ob bogastvu vinorodnih leg, primernih za nič drugega kot negovanje vinske trte in pridelovanje odličnih vin, močno skrčile vinogradniške površine, je skoraj toliko, kot še imamo resnih vinogradnikov in vinarjev. Tistih, ki ne glede na razmere lahko resno opravljajo posel z vini, in za tiste, za katere bi bilo dobro, če bi svoje delo znale poenotiti ali ga vsaj nekako povezati v šopek zdaj zelo razpršenih strokovnih institucij. Da bi te postale res dobro delujoč servis panogi, v kateri trenutno vsak zase bolj ko ne rešuje svoje kože in si postavlja kratkoročne preživetvene cilje.

Tudi zato je v letošnje optimistične napovedi ene boljših vinskih letin v zadnjem obdobju že kanilo kar nekaj pelina. Tako kot vedo resni pridelovalci vina povsod po svetu, vedo tudi naši, da se je nujno treba nenehno dokazovati na trgu; da ni dovolj znati pridelati zelo dober, odličen proizvod in ga napolniti v steklenice, znati ga je treba tudi ustrezno prodati po ustrezni, zasluženi ceni. A do te je pogosto kar dolga, večletna pot. Še posebno v tujini, kamor so tudi zaradi prepolnega trga doma, »zalitega« s presežki poceni vin iz evropskih in čezmorskih držav, prisiljeni prodajati. Z dodatno zavoro neprepoznavnosti države so tudi vložki v nujno promocijo višji.

Če je še nedolgo tega veljalo pravilo, da vino prodajajo zgodbe, je zdaj že bolj kot ne jasno, da je tudi pisanje takih zgodb mukotrpen posel, v katerem ne gre brez poštenega partnerskega sodelovanja. Takega, v katerem bo vsakdo napisal svoje poglavje, tako kot so ga znali Avstrijci, Nemci, Italijani, Francozi in k po zgledovanju katerih nas s prehitevanjem po desni navsezadnje silijo Hrvati in celo Makedonci. A to pomeni, da je treba tudi državi in njenim »servisnim« službam dopovedati, da si celo najpogumnejši in najbolj prodorni zaslužijo njihovo strokovno pomoč. Pa ne le pri pridobivanju evropskega denarja, s katerim ob presežkih vina na trgu EU bruseljski proračun lahko pomaga pri promociji in prodaji na tretjih trgih. Še posebno ne, če potem pri njegovi namenski porabi izumljajo zbirokratizirane nadstandarde, ki odplavljajo pridobljeno pomoč.