Grenko spoznanje o sladkem

Slovenija je obsojena na uvoz hrane, ker za vse, kar potrebuje pri sestavljanju svoje prehranske bilance, preprosto nima naravnih možnosti. Toda, če bi bili pametnejši in ne bi tako lahkotno nasedali protagonistom velikega trga, na katerem je v obilju ponudbe mogoče kupiti in k nam pripeljati tako rekoč vse, danes ne bi tarnali nad porazno nizko stopnjo samopreskrbe, nad tem, da nam počasi zmanjkuje celo tistega, česar smo včasih imeli dovolj. Sladkorja, denimo, ki postaja tudi v obilja polni Evropi čedalje bolj iskana in draga dobrina.

Kriza na trgu sladkorja se dogaja le pet let po uveljavitvi evropske reforme sladkorja, za katero se je v svojem mandatu tako zelo trudila prva kmetica EU, komisarka Mariann Fischer Boel. Ker je bila reforma menda nujna zaradi precej višjih cen evropskega sladkorja v primerjavi s svetovnimi; ker je bil sektor sladkorja edini v skupni kmetijski politiki EU, ki ni bil reformiran niti enkrat v skoraj 45 letih njenega obstoja; ker je bilo za veliko Unijo preveč, da je kar 21 držav pridelovalo sladkor in je bila skupna proizvodnja 20 milijonov ton pol prevelika glede na porabo in je postal subvencioniran izvoz v tretje države predrag. Med razlogi za reformo so poudarjali še skrb za usodo velikih pridelovalcev, ki da bi jih neizvedba reforme prej ko ne enako prizadela kot male in (pre)drage. Ti si danes ob visokih cenah sladkorja zadovoljno manejo roke.

Čeprav je bila Slovenija med enajstimi državami, ki nad sladkorno reformo niso bile najbolj navdušene, je po pogajanjih z izkupičkom nekaj drobtinic vendarle klonila. Tudi zaradi obljub o finančni pomoči pri prestrukturiranju proizvodnje. Te dni v podjetjih, katerih proizvodnja je precej odvisna prav od zadostnih količin sladkorja (Žito s svojim sladkim programom v Gorenjki in Šumiju, denimo) komaj sproti nabavljajo čedalje dražjo surovino, zato ne presenečajo besede ministra za prehrano, da se zaradi izgube ormoške Tovarne sladkorja lahko tolčemo po glavi. Danes se kateri od znanih in še vedno zelo cenjenih domačih agrarnih ekonomistov najbrž niti ne spomni več, kako navdušeno je v letu sprejemanja evropske sladkorne reforme govoril o pozitivnih učinkih reforme, ob kateri »je treba razmisliti tudi, kaj pomeni ponudba o prenehanju proizvodnje, ki bi Sloveniji prinesla okoli 50 milijonov evrov«.

Pa nam v resnici ni prinesla ne milijonov in ne glasno opevane koristi vsem državam skupnosti. Odnesla nam je edino tovarno sladkorja, ki so jo nespametni zadružni lastniki že prej prodali nizozemskemu lastniku, ta pa jo je v reformnem zanosu gladko zaprl in za to v žep pospravil 35 milijonov evropskega, torej tudi slovenskega denarja iz skupne blagajne. Slovenija je za odškodnino za zapiranje tovarne in prenehanje proizvodnje dobila drobiž treh milijonov evrov. Sanje o 50 milijonih so bile zelo kratke, odnesle pa so tudi eno strateških in najbolj profitabilnih proizvodenj v kmetijstvu. Zdaj je že zelo jasno, da je postala zelo varljiva tudi varnost skupnega trga EU, skupne kmetijske politike s solidarnostjo, ki je preprosto ni.

Da bredemo v krizo na prehranskem trgu, ki bo močneje udarila manjše in manj bogate v skupini držav, je bilo velikim in odločujočim v Uniji gotovo jasno že lani. Takrat, ko je evropska komisija že tudi sklenila, katere proizvode in v kakšnem obsegu bo dala na voljo posameznim državam za razdeljevanje humanitarne pomoči socialno najšibkejšim v teh državah. In na seznamu prvič ni bilo sladkorja, saj so zaloge v intervencijskih skladiščih – skopnele.