Grešni kozli

Predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz glede EU rad citira misel filmskega režiserja Wima Wendersa, češ, evropska ideja se je spremenila v birokracijo in danes ljudje namesto ideje vidijo le še birokracijo. Zavest o (zgodovinskem) pomenu evropske integracije v bitki za evropski proračun ima le obrobno vlogo. Čeprav prisegajo na solidarnost, imajo voditelji članic pred očmi le še ozke finančne, nacionalne interese.

Pred odločilnimi dnevi je grešni kozel postala bruseljska birokracija. Britanski premier David Cameron je že po propadlem vrhu novembra bentil, da evrokrati živijo v vzporednem vesolju, saj v času, ko se povsod po Evropi varčuje, zahtevajo več denarja. V isti rog so začeli trobiti vodilni nemški mediji, ki objavljajo ne najbolj »vodotesne« primerjave – razlike so orjaške – zaslužka evrokratov s plačami domačih javnih uslužbencev na čelu s kanclerko Angelo Merkel.

Evrokrati so na stari celini med zadnjimi, ki si lahko privoščijo izražanje nezadovoljstva zaradi plač. Simbolično predvsem zato, ker Bruselj pogosto pridiga javnemu sektorju in prebivalstvu v članicah o zategovanja pasu kot neizogibnemu koraku na poti v svetlo prihodnost. V ozadju kampanje pa je najbrž priprava terena pred usodno pogajalsko nočjo, ko bo prvič v zgodovini sprejet proračun Evropske unije, ki bo nižji od prejšnjega. In evrokracija ne more biti nedotakljiva.

Seveda se v EU zapravlja vsepovprek. V času debelih krav in sklepanja političnih kravjih kupčij je, denimo, nastala kopica nekakšnih agencij. Samo delo evropskega parlamenta v Strasbourgu stane vsaj dvesto milijonov evrov na leto. Toda pri rezanju ne bi smeli podlegati dramatiziranju in se izogniti zdravemu razumu. Res je, da Unija potrebuje vrhunsko uradništvo (mesto Birmingham ima več javnih uslužbencev kot evropske institucije!), a po drugi strani nekaj odstotkov nižje plače evrokratov še ne bodo pomenile zatona Evrope.