Tiskane izdaje
Kljub večji dinamiki v reševanju grške krize se dolžniška drama še ne bo kmalu končala. Grški premier Aleksis Cipras nadaljuje manevre, kakršen je sprejetje stare ponudbe trojke s popravki. To bi lahko naredil že konec tedna in državo odrešil tragedije. Prizori množic upokojencev, ki pred bankami čakajo na svoje že tako nizke pokojnine, so srhljivi. Pustolovščina z referendumom je po drugi strani spodkopala še zadnje zaupanje posojilodajalk v ravnanje Ciprasove vlade.
Še zdaleč ni gotovo, da mu bo na referendumu uspelo z ne. Ljudstvo z da lahko izreče ne – njegovi avanturi, ki ima vse višje ceno. Posledice nadaljnjega kljubovanja za vsako ceno so vse bolj očitne. Tistim, ki zagovarjajo izstop iz območja z evrom (»grexit«) na podlagi čiste ekonomske logike kot pot do višje konkurenčnosti ali po drugi strani kot odrešitev iz ponižujočega primeža trojke, lahko v prizorih iz grških mest vidijo prva znamenja tega, kaj bi lahko sledilo.
Tudi reševalna politika potrebuje prenovo. Grške vlade so hitro zategovale pas malim ljudem zgolj s ciljem, da bi dobile injekcije, ne da bi izvajala reforme. Posojilodajalke so si zatiskale oči, ko se grške vlade niso lotile glavnih vzrokov težav. Lani so se tolažile, da je Grčija izšla iz recesije, da ima eno od najvišjih napovedanih gospodarskih rasti v EU, da se je brezposelnost začela zniževati, da sprejema reforme, da se je spet lahko zadolžila na finančnih trgih, da v državni blagajni ni imela manj prihodkov kot izdatkov ...
Vzroki za grške težave, ki so nastale veliko pred izbruhom grške krize in s prihodom trojke, so ostali bolj ali manj nespremenjeni: nedelujoče institucije, preobsežna administracija, klientelistični sistem ... Tudi osiromašeno prebivalstvo je zavračalo varčevalno-reformne ukrepe. V takšnih okoliščinah je prišla na oblast vlada, sestavljena iz levičarskih in desničarskih populistov, ki je, povsem legitimno, želela prekiniti odnose s trojko, se odreči njenimi reformnim ciljem in doseči odpis dolgov. A upnice bi še vedno morale zagotavljati poceni posojila.
To je iluzija, enačba, ki se ne more iziti ne Sirizini ne katerikoli drugi vladi. Pomoči ne more biti, če država zavrača reševalni sistem. Tako se je zadnja faza pogajanj vrtela okoli malenkosti (višine DDV za kak izdelek ali storitev), ki je v primerjavi z vsem drugim, kar je na kocki, prava malenkost. Ciprasov poker do samega konca že ima visoko ceno: bančni sektor je spodkopan, pogoji za gospodarsko rast so še slabši. Že brez »grexita« se postavlja vprašanja, kateri Grk ali tujec se bo v takšnih razmerah odločil za investicije in odpiranje delovnih mest.
Upniki bodo za novi sporazum zahtevali vsaj enake, morda strožje pogoje. Kljub temu bo reševanje moralo po drugačni poti. Brezupno je vsiljevati reforme za dolgoročno rešitev države, ki jih zavračata tako vlada kot tudi ljudstvo. Še več, za grške tegobe krivijo vse druge. Četudi je referendum o predlogu, ki sploh ne obstaja več, na zapletena vprašanja v njem pa se ne da odgovoriti zgolj z da/ne, čudaški, bi bil smotrno, da Grki na koncu povedo, ali res želijo izpolnjevati pogoje članstva v evru. To bi bil nov začetek.
