Grozeči zunanji svet in drugi miti

Kdor se v daljo ne zazre, ta je blizu bridkosti, je govoril Konfucij. Da Slovenec hlepi po daljavah, ni nobena novost. Šentflorjanska utesnjenost ga je že pred stoletji začela gnati v širni svet. A ni bilo le čustveno trpljenje zaradi neizživetosti znotraj šentflorjanstva vzrok za razpenjanje jader na širna morja. Poleg tega da je Slovenec odhajal v svet zaradi ljubega kruha, je prenekaterega gnala tudi nekakšna ideja, goreča želja soustvarjati svet in zgodovino.

Že dve stoletji preden se je tudi slovenstvo vdalo klicu Amerike po pridnih rokah, ki bi pomagale ustvarjati Novi svet, se je tja odpravil Ljubljančan Janez Adolf Steinhauser, jezuit, ki je kot prvi naš rojak stopil na ameriška tla v Mehiki in umrl nato na Filipinih leta 1648 kot pokrščevalec, oče Adolfo de Pedrosa Steinhauser. Le nekaj let za njim je Vipavec Bernard Distel, tudi jezuit, potoval po Sveti deželi in Perziji ter umrl na Kitajskem, malo pred tibetansko prestolnico Lhaso. V Vietnamu je leta 1723 kot mučenec za krščansko vero umrl Goričan Janez Krstnik Mesar. Med branitelji portugalske Goe v Indiji je bil v 17. stoletju tudi vojaški poveljnik in kraljevi pogajalec Blejec Franc Gallenfels. Astronoma Avguština Hallersteina, ki je postal celo svetovalec na kitajskem dvoru, bržkone ni treba posebej predstavljati.

Ne le versko poslanstvo, tudi tehnični podvigi so motivirali naše rojake za odhod v širni svet. Izumitelj baron Anton Codelli je za nemški Telefunken gradil sistem telegrafskih postaj v takratnih kolonijah Kamerun in Togo. Arheolog Ivan Šprajc, eden vodilnih sodobnih raziskovalcev majevske kulture, je znan kot slovenski Indiana Jones. V senci vseh teh močnih mož, raziskovalcev drugačnosti, pa tli tradicija – in hkrati frustracija – izseljevanja ljudstva. Izseljenstvo je med Slovenci nacionalni pojav, v ljudski pesmi znan kot Lepa Vida, ki je v zadnjem času znova aktualen.

V 19. stoletju so se Slovenci, tako kot številni drugi evropski narodi, množično podajali v ZDA. Zakaj prav tja? Lahko bi se tudi v Kanado, saj je bila prav tako odprta za nove priseljence. A se niso, skoraj vsi so tako kot milijoni drugih na ameriško celino vstopili skozi sprejemni center na otočku Ellis Island. Tja jih je kot magnet vlekel mit o deželi priložnosti. In čeprav so že kmalu začela v naša zakotja prihajati pisma z grenkimi opisi ameriške realnosti, je množica še vedno drvela na ladje proti Kipu svobode. Tja so jih usmerjali mediji in potovalne agencije, ki so se specializirale za ladijske vozovnice in pomagale ustvarjati mit o Ameriki. Potovalne agencije v večjih mestih so na pročeljih hiš oglaševale popuste za plovbo v ZDA.

Tudi danes mlade družine odhajajo v ZDA ali Avst­ralijo, toda najpogostejši cilj slovenskega izseljenca, migranta, je Nemčija. Kar vsak četrti slovenski migrant, ki gre s trebuhom za kruhom, kupi vozovnico vsaj do Rosenheima, vsak sedmi pa pristane v Avstriji. V tem smo torej zelo podobni Sircem in Iračanom, ki zdaj množično prečkajo bližnje države.

Zagotovo so tudi danes v ozadju teh tektonskih migracijskih tokov mediji in kakšni agenti, ki razpihujejo mit o obljubljeni Nemčiji. Vsi bi hoteli tja in vsi bi radi tam delali. Razlika pa je v tem, da od Slovenca nihče ne zahteva dokaza, da je politično preganjan, vsakdo pričakuje, da gre za ekonomskega migranta, ki si želi boljši jutri. Hkrati pa ljudstvu, ki z bisagami ter z otroki in starci na vozičkih, čez polja in po avtocestah večinoma peš prodira proti obljubljeni deželi Nemčiji, nekateri očitajo prav to; namreč da se pod strganim plaščem begunske nesreče skrivajo navadni ekonomski migranti. Goljufi torej!

Tisti del Slovenije, ki ksenofobno kliče k varovanju lastnih meja pred goljufivimi prihajači z Jutrovega, je torej pripravljen videti le razlike, ne pa tudi podobnosti. Vidi le drugačnost, ki je bila v časih naših prvih popotnikov eksotika, s katero smo lahko vzpostavljali odnos do drugega in se tako lažje konstituirali kot narod. Toda zdaj ta drugačnost, ko je na naših dvoriščih, ne deluje več kot eksotika, ampak kot grožnja, da bo zunanji svet preplavil našo bitnost. Namesto da bi se v tem pojavu samoreflektirali, prepoznali tudi sebe kot del enega sveta, se številni še vedno zatekajo v mit o drugosti in drugačnosti od zunanjega sveta. Kot da ni jasno, da se Slovenec bolj kot zunanjega sveta lahko boji svojega notranjega.