Heineken Olimpija

Košarkarska saga o Unionu Olimpiji očitno prehaja v sklepno obdobje. Celo ljubljanski župan Zoran Janković, ki mu na klub njegove mladosti in neizpolnjenih želja srce utripa celo hitreje kot na njegove krimovke, si je drznil izreči nekaj, česar ni bilo slišati, vse odkar je na čelu obubožanega simbola slovenske klubske košarke Jani Möderndorfer. Stopil je v bran svojega političnega nasprotnika in nekdaj zvestega vojščaka, ki je kot športni analfabet le izpolnil ukaz Jankovića in znanih stricev iz ozadja, da mora sprejeti predsedniško funkcijo, ki so se je kot vrag križa otepali vplivnejši možje. Veliki »kapitalisti« in lažni osrečevalci košarkarske sreče so se kajpak raje izognili bremenu odgovornosti. Janković, ki ga je nekoč na poti na vrh košarkarske Olimpije ustavil celo Milan Kučan, zaradi česar se je užaljeno, a uspešno preusmeril v projekt RK Krim, je posredno priznal, da se z Möderndorferjem ni začel pogrom Olimpije. Da je pod njegovim mandatom klub celo krepko zmanjšal dolgove, z dobrih pet milijonov na približno 1,8 milijona evrov.

Pred dobrim desetletjem je približno tolikšen znesek (neuradno pa precej večji) nogometno Olimpijo ugasnil, košarkarska se ga želi izogniti s poenostavljeno prisilno poravnavo oziroma 20-odstotnim poplačilom upnikov. Jasno je, da bo takšen manever, če ga bo sodišče odobrilo, pomenil legalen nateg upnikov.

Toda pustimo zdaj zgodovino ustaljenega političnega in poslovnega delovanja ter spletkarjenja na košarkarskem dvoru ter se raje preselimo v realnost. Kaj je najbolje za Union Olimpijo, za slovensko košarko in najbrž predvsem za ljubljansko? Da z bolj poštenim poplačilom upnikov začne pisati novo, bolj pošteno in pregledno poglavje kluba ter z lažnim upanjem, da bo nekoč spet del vrhunske evropske družine, ali pa da izbere moralno manj sprejemljivo pot brez plačila grehov in začne pisati novo zgodovino z najnižje tekmovalne ravni? Domnevam, da sedanji reševalci preigravajo obe možnosti, a vprašanje je, kako daleč sežejo njihovi vizionarski pogledi. Izkušnje iz preteklosti mi govorijo, da niso bili kaj prida uspešni v snovanju lepe prihodnosti, in ne vem, zakaj bi bili zdaj. Če bi bili, bi bila zdaj del košarkarske »champions league«, šestnajsterice klubov v evroligi, tudi »Heineken Olimpija«. Verjetnost, da bodo bogati v prihodnjih letih vstop vanjo omejevali, je veliko večja, kot da bi na stežaj odpirali vrata svojega »Gentlemen's club« manjšim in simpatičnim klubom s tradicijo in uspešno zgodovino, a brez kapitalske stabilnosti. Čeprav je sedanja vstopnina ob tekmovalnih dosežkih celo nizka. Vodstvo tekmovanja zahteva, da proračun kluba v evroligi znaša najmanj štiri milijone evrov.

Bolj ali manj mi je jasno, da je ljubljanska politično-poslovno-športna elita zamudila veliko priložnost, da bi bila Olimpija na vlakovni kompoziciji z naslovom evroliga. Spektakli, ki so še pred petimi leti napolnili Stožice, Olimpiji navrgli skoraj poldrugi milijon evrov prihodkov samo od navijačev, mestu Ljubljani omogočili nekaj evropskega prestiža, so le še pobožne želje košarkarskih navdušencev z vseh koncev Slovenije. A najbolj boleč udarec sta Olimpija in košarka na splošno dobili na domačem parketu. Lastniki glavnega pokrovitelja so se očitno raje opredelili za cenejši rokomet.