Hipokratova 
in Hipokritova prisega

Kajti z moraliziranjem, z moralnimi sodbami in obsodbami je tako, kot se je bilo pripetilo našemu – tudi prijatelju – Sokratu: obtožili so ga krivoverstva in pohujševanja mladine. In obsodili na smrt. Sokratova žena Ksantipa je prijokala v ječo in vzkliknila: »Po krivici so te obsodili!« Sokrat pa: »Ali bi morda rada, da bi me obsodili po pravici?«

Primerjava »družinskih« fotografij Grimsa in Goebbelsa je lahko za vsakogar krivoverstvo ali pohujševanje mladine, karkoli že, Mladine pač ne bomo branili, čeprav je bila že mnogokrat na prangerju, pa tudi zgražali se ne bomo. Zgražanje so v Slovenskem pravopisu odpravili na kratko, opisno, kot, denimo, nad podkupljivostjo politikov; niso pa se spustili v globino tega pojma, kajti zgražanje je v sami srčiki šentflorjanske morale, je kot kovinsko jedro planeta, po katerem Slovenci tacamo. Če ne bi poznal zgražanja, naš prijatelj Ivan Cankar ne bi zmogel nekaj najbolj bleščečega, Pohujšanja v dolini šentflorjanski.

Najprej je treba šentflorjance malce podučiti, da je treba razlikovati med vzrokom in posledico: kaj je bolj pohujšljivo, to, da Joseph in Branko – s svojimi otroki – pozirata fotografom z očitnim premislekom, da je to dobro za njun imidž in kariero, ali so pohujšljivo nespodobni fotografi in uredniki, ki takšno prozorno predstavo domačijske ljubezni in fertilnosti objavijo? In komentirajo. Kdo zlorablja otroke, tisti, ki jih nastavljajo, ali tisti, ki tako politikantsko osladnost pač »pošklocajo« in objavijo?

Kar se nas tiče, so politiki pravzaprav že po definiciji bolj problematične morale kot še tako zarukani mediji. J. F. Kennedy, na primer, se je dal v Ovalni sobi fotografirati s sinkom; očka je proučeval zaupne dokumente, sinko pa se je igral na preprogi. Sporočilo je bilo nedvoumno: Američani, nimate samo dobrega predsednika, ampak je v Beli hiši tudi skrben oče. Nekoliko drugače je svojo skrbnost demonstriral naš Franc Pukšič, ko je na neki prireditvi klofnil menda mladoletno hčer. Pojasnil je, da mu je žal, ampak se pač ni mogel zadržati, ko jo je videl s cigareto in alkoholno pijačo v roki.

Naših politikov je eno samo veliko očetovsko srce in skrb, da ne bi mladina spolzela v krivo vero in pohujšanje. Šentflorjanska javnost pa jim malodane aplavdira, kar pove, da je sposobna zliti svoje zgražanje na neki časopis, ki stavi na provokativnost, ne pa na cerkvene ali posvetne »dostojanstvenike«, ki po etiki, morali, zdravi pameti in dobremu okusu vozijo kar z valjarji. Slovenije ne tare toliko gospodarska in socialna kriza, bolj je hendikepirana zaradi večstoletnega pohujševanja ljudi z dvojno moralo, s hipokrizijo.

Človeka z dvojno moralo latinsko imenujemo homo duplex, dvojni, razdvojeni, razcepljeni človek – in če gledamo v tej luči, nas je na šenflorjanskem že štiri milijone. Prav v tem je mogoče odkriti nekatere momente družbene odtujitve, alienacije. Ko smo prejadrali osamosvojitev, smo se znašli v brezvetrju, to pa so tako rekoč idealne razmere za nadaljnje gnilobne procese v družbi, ki v dolgih stoletjih ni znala vzgojiti pokončnega, kritičnega subjekta. Ki se ne bo utrujal z dušebrižniškimi zadevami, ampak bo znal s prstom pokazati na vse tisto, kar res moti, da v šenflorjansko kotlino sonce noče in noče.

Goebbels je svoje otroke pobil, Grimsovim želimo vse najlepše in najboljše v življenju, prav tako vsem, ki so že ali še bodo privekali v ta čudni svet. Seveda pa nihče ne bo mogel preprečiti, da jih šeflorjanska mlaka ne bo potegnila vase. V dvojno moralo, ki je nenapisana dogma, z dvojno moralo te tako rekoč krstijo. Toda provokacija Mladine kot taka ne sodi v obnebje dvojne morale, je le še eno kritično ogledalce tej skrivenčeni družbi, v kateri politiki hodijo naokrog s svetniškimi mimikami in avreolami, ostro družbeno kritiko pa grajajo z vseh prižnic in zalivajo z gnojnico. Že mnogokrat videno, a ne?

Nekateri so pač prisegli Hipokratu, drugi Hipokritu.