Tiskane izdaje
Vojna v Gazi se nadaljuje. A to ni več novica: na izraelsko pobijanje palestinskih civilistov in na Hamasovo histerično raketiranja izraelskih ciljev smo se že navadili. Učinek posebnih učinkov je zbledel: zmaličena otroška trupla ujeta med betonske ruševine so postala samoumevna. Postala so vizualni citat, ki s svojim nenehnim ponavljanjem – brez kakršne koli refleksije in konteksta – vojni zločin »prevede« v vsakdanjost in s tem izniči preostanke empatije. To je najlepše darilo tistim, ki so odgovorni za vojno.
Pogajanja o »trajnem premirju«, ki so zadnjih deset dni potekala v Kairu, so bila neuspešna. Pogoji, ki sta jih za »prekinitev sovražnosti« postavili izraelska in palestinska stran, obe sicer precej neenotni, so bili – brez debate – nesprejemljivi za nasprotno stran. Ob tem ne gre pozabiti, da so pogajanja vodili pripadniki vladajoče egiptovske vojaške hunte, v katere interesu je popolno uničenje Hamasa, najbližjih ideoloških sorodnikov Muslimanskih bratov, nad katerimi so egiptovske oblasti po lanskoletni kontrarevoluciji izvedla sodni in fizični pogrom, hkrati pa z zaprtjem meje aktivno sodelovale pri blokadi Gaze.
Za palestinsko stran še posebej nesprejemljiv izraelski »mirovni« pogoj je bila popolna demilitarizacija območje Gaze. To je bil poziv – kaj poziv, ukaz! – k palestinski predaji. In to potem, ko so izraelske sile v šestih tednih pobile 2070 Palestincev, med katerimi je bilo skoraj osemdeset odstotkov civilistov in okoli petsto otrok. In to potem, ko so izraelske sile uničile ključno infrastrukturo na območju Gaze, največjega odprtega zapora na svetu, kjer se humanitarna katastrofa stopnjuje iz ure v uro, prav nič pa ne kaže, da bi lahko v bližnji prihodnosti prišlo do umika že skoraj osem let trajajoče izraelske blokade palestinske sredozemske enklave, ki je slaba dva milijona prebivalcev obsodila na životarjenje brez možnosti pritožbe. Na životarjenje, ki mu dodatne tragične dimenzije daje iracionalna, skrajna in povsem proti-humanistična politika Hamasa, ki svoje politično-ideološke cilje gradi s »pomočjo« velike človeške tragedije prebivalstva Gaze. Ironično je, da Hamas geostrateško deluje v najboljšem interesu svojih sovražnikov.
Še huje: trenutne razmere na Bližnjem vzhodu, kjer Islamska država, ti najbolj »odrasli« otroci ameriške zunanje politike v kaotični regiji, postaja pravilo in ne izjema, odgovornim za uničevanje Gaze ne bi mogle bolj ustrezati. Pozornost je bila iz Gaze hitro preusmerjena drugam. Islamskih skrajnežev nikoli ni bilo lažje »demonizirati«: in to v popolnoma enakem miselnem konstruktu brez kakršnega koli zgodovinskega spomina in večnim – namernim – mešanjem vzrokov in posledic. Podobno se je zgodilo v Siriji, kjer so, leto dni po napadu s kemičnim orožjem v Damasku, brutalnosti režima predsednika Bašarja al Asada pozabljene v imenu geostrateških interesov, trpljenje civilnega prebivalstva, te vse bolj odvečne in ničvredne »kategorije«, pa potisnjeno na genocidno polje statistike in suhoparnih medijskih (s)poročil. Podobno, zelo podobno, je mogoče reči za spopade v Ukrajini; še eno bojišče novega velikega globalnega spopada.
Ne gre se slepiti. Tu ni naključij. Naš bolečinski prag se ne bo dvignil sam od sebe. Treba mu je »pomagati«. Da bomo lažje prenašali – ne da bi se odzvali – tisto, kar nezadržno prihaja.
