Pred torkovim zaslišanjem Mateja Tonina za obrambnega ministra sem že pripravil podnaslov: »Letvica je postavljena nizko, predhodnik Toninu ni pustil prostora za slab vtis«. Karl Erjavec, ki je s svojim predčasnim odstopom za las prehitel predčasni padec Šarčeve manjšinske vlade, je namreč na položaju obrambnega ministra dajal vtis nekoga, ki tam zgolj čaka na boljši položaj.
Kljub temu je Tonin med zaslišanjem pred parlamentarnim odborom za obrambo našel tistega malo prostora za slab vtis. In moj podnaslov je padel v vodo. V trenutku, ko je povsem neizzvan omenil samooklicano vardo kot možni bazen, v katerem bi vojska iskala nove kadre, je bilo jasno, da se bo iz kaše, ki si jo je sam zakuhal, težko izmazal. Vsa naknadna pojasnila, kaj da je s svojo izjavo mislil in česa ni, da bi posameznike iz varde ob nenehnem varnostnem preverjanju vključil v vojaško usposabljanje, v nobenem primeru pa varde ne bi vključeval v vojsko, so bila zaman.
Spomnimo, uniformirani pripadniki varde, oboroženi z replikami pravega orožja, že dolgo ob južni meji iščejo migrante. Ker menijo, da počnejo za državo dobro delo, so ministrstvu za notranje zadeve že predlagali oblikovanje partnerstva s policijo. Njihova pobuda je naletela na molk. So pa povsem nepričakovano dobili odgovor novega ministra za obrambo, ki bi varnostno preverjene posameznike iz varde vključil v vojsko in jim zaupal nekatere lažje naloge.
Kako točno si je Tonin predstavljal varnostno preverjanje, s katerim bi ugotovil, kateri nekdanji vardist si zasluži uniformo Slovenske vojske in pravo ognjeno orožje, ni povsem jasno. Jasneje pa je, da niti najboljšim varnostnim preverjanjem ne uspe preprečiti takšnim ali drugačnim skrajnežem, da se dokopljejo do državnega blagoslova z uporabo nasilja. Nemška vojaška obveščevalna služba, denimo, že tri leta dejavno išče desničarske skrajneže v vojaških enotah, decembra lani so v specialni enoti KSK odkrili poveljnika in dva vojaka, ki so bili dejavni na skrajni desničarski sceni.
Vsi v nemški vojski zasačeni skrajneži so pred vstopom v vojsko uspešno prestali varnostno preverjanje. Malo verjetno je, da so nemška varnostna preverjanja slabša od slovenskih.
Pri Nemcih tako, pri nas pa se v parlamentu še nepotrjeni minister javno igra z zamislijo, da bi med skrajneži iskal bodoče vojake, namesto da javno napove, da bo med vojaki poiskal skrajneže in jih pometal iz vojske, kot to počnejo v resnih vojskah. Kadrovska suša v vojski je resna težava, a zatekanje k skrajnežem, ki jih veseli orožje – četudi zgolj na teoretični ravni – je zelo nevarna pot.