Tiskane izdaje
Letos se je »cirkus Združenih narodov« vrnil v New York, a tokrat so manjkali »nekateri slavni klovni«, je prejšnji teden na konservativni ameriški televiziji Fox News filmski režiser Ami Horowitz opisal vsakoletni septembrski začetek splošne razprave na generalni skupščini OZN. Da, letos so novinarji pogrešali čase, ko so se podili po mestu in iskali primerne zelenice za šotore in kamele zdaj že pokojnega libijskega voditelja Moamerja Gadafija, ki je leta 2009 najprej s svojo »poldrugourno govorno drisko skuril dva prevajalca«, nato pa ritualno strgal ustanovno listino OZN in jo vrgel čez hrbet nekako tako, kot bi Humphrey Bogart odvrgel pokajeno cigareto. Tudi takšnih uspešnic, kot je bilo izganjanje hudiča v podobi takratnega ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega, ki ga je uprizoril venezuelski predsednik Hugo Chavez, »cirkuški artisti«, ki so se zbrali z vsega sveta, letos niso proizvedli. Celo odhajajoči iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad je tokrat razočaral z mlačnim nastopom. Če ne bi prejšnji teden udrihal po cionističnem sovragu ravno na največji židovski praznik, na dan kesanja Jom Kipur, svetovni mediji njegovemu nastopu ne bi namenili niti tisto malo pozornosti, kolikor so je.
A letošnji spektakel je bil bolj dolgočasen tudi zaradi zadržanosti običajno največje zvezde prireditve, predsednika ZDA. Že njegov govor, s katerim se je začela predstava, je bil s svojim seznamom velikih ameriških dosežkov v zadnjih štirih letih namenjen bolj ameriškim volivcem kakor svetovnemu občinstvu. Hkrati pa se je Barack Obama izognil vsem dvostranskim srečanjem s kolegi državniki, ki vedno potekajo ob robu splošne razprave. Po zatrjevanju Bele hiše Obama ni imel časa zato, ker je le še dober mesec do ameriških predsedniških volitev, zato so za predsednika srečanja z volivci pač pomembnejša kot sestanek z, na primer, predsednikom izraelske vlade. Takšno obnašanje je vsaj nenavadno, so zmajevali z glavo komentatorji in opozarjali, da se Obamova zadnja dva predhodnika tovrstnim diplomatskim priložnostim nista odpovedala, čeprav ju je prav tako čakal boj za obstanek v Beli hiši.
Tisti pronicljivejši so našli pravi razlog: Obama se je hotel izogniti srečanju z izraelskim premierom Benjaminom Netanjahujem, ki Washington že nekaj časa izsiljuje, naj zariše »rdečo črto«, ki je Iran pri jedrskem oboroževanju ne sme nekaznovano prestopiti. Ker v Beli hiši niso hoteli užaliti svojih najtesnejših bližnjevzhodnih zaveznikov, so se raje izognili vsem dvostranskim srečanjem. Tako se je izraelski premier odločil, da bo kar sam razglasil, kdaj bo napočil čas za napad na Iran.
In to je bila edina novica letošnjega cirkusa. »Izraelci so izvedeli, da letos še ne bodo udarili po Iranu,« se je glasil naslov v dnevniku Chicago Tribune. V reviji Forbes pa so Obamo poučili, da ga že januarja čaka napad na Iran, če bo, kakor trenutno kaže, spet izvoljen.
