Hrvaški plan B in možgani

Hrvaška se je znašla med tnalom in nakovalom; na eni strani skoraj 14.000 (ne)pričakovanih beguncev, ki so zapolnili vse razpoložljive nastanitvene zmožnosti, na drugi zahteva, da mora postati svojevrstni »hotspot«, zbirno središče, od koder bo EU, katere polnopravna članica je Hrvaška, črpala begunce, in jih nameščala, kot je načrtovala.

Vendar pa se je Hrvaška, ne prvič, najbrž pa niti ne zadnjič, odločila po svoje. Hrvaški premier Zoran Milanović je namreč napovedal »plan B«, ki pomeni, da migrantov ne bodo več registrirali, ampak jih bodo organizirano preusmerjali proti Madžarski in Sloveniji. Dejal je, da so se za tako potezo odločili, ker ima Hrvaška srce in – možgane.

To, da tako ni bilo dogovorjeno na ravni EU, ga ni niti najmanj zanimalo. Na podvprašanja, ali meni, da preostala EU nima možganov, je nastala tišina … »Hrvaška ne bo niti gradila zidov na svoji meji niti hujskala psov na migrante, temveč jim bo pomagala, da se napotijo tja, kamor so namenili, v države zahodne in severne Evrope,« je dejal in se ob tem obregnil ob drugorazredno schengensko državo Slovenijo, ki v celi zgodbi ne igra nobene vloge, saj si migranti želijo le v Nemčijo.

Na sodobno selitev narodov, kot so tokratno begunsko-migracijsko zgodbo poimenovali nekateri, se Hrvaška, vsaj tako kaže, le ni tako dobro pripravila, kot so zagotavljali. Hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić je obljubljala »gore«, »planine« so obljubljali številni drugi in opozarjali, da Hrvaška še zdaleč ni pozabila, da je bila sposobna sprejeti »milijon« beguncev iz BiH med domovinsko vojno pred četrt stoletja. Navsezadnje pa na odnos hrvaške oblasti do migrantske krize kaže tudi primerjava, da naj bi »vse to bilo podobno lanskim katastrofalnim poplavam …«

Milni balon velikih obljub in zagotovil, ki so prihajala iz ust hrvaške politike, se je razblinil. Zdaj je, vsaj tako je mogoče razumeti hrvaško levosredinsko oblast, za vse kriva EU. Z bolj splošnega vidika pa je mogoče zaslutiti še en spor med Hrvaško in EU.

Je nemara pozabljeno, kako je Hrvaška, le nekaj ur pred sprejetjem v EU, razveljavila zakon o evropskem pripornem nalogu, in ko so države že zdavnaj ratificirale pristopne pogodbe in v dobri veri pričakovale, da je usklajeno tudi to poglavje? Pa tudi, kako razveljavlja podpisane dogovore, med drugim tudi s Slovenijo? In diplomatski mejni spori s sosedami …?

Res je, da ima Hrvaška v marsičem prav, ko materi Evropi očita nedorečenosti, povezane tudi z migrantsko krizo, a način, ki si ga je izbrala – v slogu »Gremo mi po svoje« –, nemara le ni pravi. Vprašanje je, zakaj ponosna država, čeprav na repu razvitosti EU, noče spoštovati dogovorjenih evropskih azilnih in schengenskih pravil. Pravil, za katere tako rada omenja, da morajo postati tudi njen zakon, a jih, kot kaže, vseeno noče spoštovati. Ker so spet krivi nekateri drugi.