Tiskane izdaje
Na petkovih demonstracijah v Ljubljani so ljudje policistom na prsi pripenjali rože.
Bilo je nedvoumno sporočilo, ki se je pravzaprav izoblikovalo na demonstracijah v Mariboru. Ljudje so jasno povedali, da hočejo izraziti nezadovoljstvo s politiko, vendar nočejo imeti nič s provokatorji in izgredniki.
Policisti so prav tako jasno dali vedeti, da se bolj kakor ne strinjajo z demonstranti, vendar bodo svoj posel opravili profesionalno in izgrednikom ne bodo dovolili prestopiti meja nasilja. Pišeta se torej dve novi zgodbi. Ena je državljanska, druga je kriminalna. Podobno kot v (državni) politiki.
O provokatorjih in izgrednikih pravzaprav ni veliko povedati, razen seveda, da lahko postanejo zelo nevarni in podrejo marsikaj, za kar se mirne demonstracije sicer zavzemajo. Že 2010 so »študentske« demonstracije proti zakonu o malem delu postavile vzorec razbijaštva z granitnimi kockami, s katerimi so (plačani?) huligani na parlamentu povzročili menda za več kot osemdeset tisoč evrov škode.
Ni bilo slišati, da bi organi sodnega pregona učinkovito obtožili in obsodili niti povzročiteljev niti uradnih prirediteljev demonstracij. Slišati je bilo le, da je tedanja predsednica študentske organizacije kasneje postala članica SDS. Granitne kocke so poleg močnih petard poslej izgrednikom »osnovno sredstvo«. Skrajne skupine imajo svojo metodologijo dela, strokovnjaki pravijo, da se napajajo iz kriznih bazenov in jim je prav vseeno, kje se sproščajo. Do tu se vse sliši logično in sociološko.
Manj logično pa postane, ko policija pove, da je na primer v Ljubljani srečala iste izgrednike kakor nekaj dni poprej v Mariboru, kajti že na Štajerskem jih je pridržala in identificirala, potem pa izpustila. Še manj logično se sliši, ko strokovnjaki povedo, da mnogi pripadajo skrajnim desničarskim neonacističnim skupinam in da uspevajo celo s podporo dela slovenske politike.
Spet smo pri stricih iz ozadja in seveda pri vprašanju, kdo se dela norca iz tiste pravne države, za katero se mirni protestniki in državljani te dni tako motivirano zavzemajo. Vemo ali slutimo celo lahko, komu bi bilo v interesu, da bi se v državi vzpostavile izredne razmere vojaškega tipa, potem ko so izredne razmere političnega tipa že tu. Prava ironija pa bi bila, če bi se prst že znamenite »gotof si« zaradi serijskih in neučinkovito preganjanih kriminalnih povratnikov uperil tudi v neučinkovitost sodne veje oblasti. Ta bi namreč morala biti zadnji garant pravne države.
Iz vseh smeri se torej pride do protestniških provokatorjev in izgrednikov, ki so po svoji vsebini pravzaprav vulgarizirana različica tistih politikov, ki so državo vzeli za talca in za iztiskanje svojih patoloških ognojkov. Oboji so del istega problema. Ko ljudje zahtevajo pravno državo, zahtevajo učinkovite postopke in da so na koncu enaki rezultati pravne države, kakršne politiki in »uradna država« zahtevajo od »navadnih« ljudi pri plačevanju davkov, pri spoštovanju vseh vrst zakonov in pri plačevanju obresti na najeta posojila.
