V življenju menda ni nič gotovega razen smrti in davkov, na slovenski športni sceni bi jim lahko dodali še Planico, stalnico, ki navdušuje, četudi ne preseneča ali ne pripravi presežkov. Letošnjih malo več kot 58.000 obiskovalcev še zdaleč ni rekordnih, a veliki skakalni praznik z njimi ostaja nesporna številka ena med športnimi prireditvami pri nas. V rubriko pričakovano sodi še marsikaj planiškega – predvsem odlična organizacija in razpoloženje v dolini pod Poncami. Ne nazadnje pa je bila pričakovana tudi novica, da Goran Janus ne bo več glavni trener slovenske skakalne reprezentance.
Davek je zahtevala rezultatska stagnacija, ob kateri se zdi, da so se skoraj vsi naši asi, vštevši pred dvema sezonama skoraj nepremagljivega Petra Prevca, znašli v začaranem krogu, iz katerega ne najdejo poti. Vsaj ne pod Janusovim vodstvom, ki v zadnjih dveh zimah ni bilo več tako iskrivo in pronicljivo, kot je bilo v najboljših letih, ko so se druge velesile učile od Slovencev.
In ob koncu njegovega sedemletnega obdobja na čelu naših »orlov« se gre spomniti prav teh – Janus se je skupaj z brati Prevc, Robertom Kranjcem, Jernejem Damjanom, Jurijem Tepešem in druščino podpisal pod 37 zmag v svetovnem pokalu, eno zmago in še dve drugi mesti v skupnem seštevku svetovnega pokala, tri male kristalne globuse v poletih, dve olimpijski kolajni, dve kolajni z nordijskih svetovnih prvenstev, dva naslova svetovnega prvaka v poletih in skupno zmago na novoletni turneji. Še bi lahko naštevali, a tudi brez tega je to najbogatejši opus med slovenskimi glavnimi trenerji do zdaj.
V športu je gotovo še nekaj, potreba po spremembah, ko nekdo v boju z ostro konkurenco ne najde več izhoda iz slepe ulice, čeprav je bil dotlej najboljši voznik. Ob neizogibnem slovesu se Janusu zato lahko zahvalimo za nepozabne trenutke in zaželimo srečo njegovemu nasledniku, ki bo obul velike skakalne čevlje.