Hvala za DDV na vijolice

»V zadnjih 14 dneh sem izvedel, kdo vse bo v Sloveniji propadel – od trgovcev s pasjo hrano do časopisne dejavnosti, cvetličarjev in frizerjev ... tudi študenti ne bodo več delali in tako naprej, da o finančni industriji niti ne govorim,« je te dni ob robu »evropskega« sestanka v Luksemburgu odgovoril finančni minister Janez Šušteršič, ko so ga novinarji pocukali za rokav z vprašanjem, kaj pravi na burno debato o napovedanih novih davkih.

Res je, da proti uvedbam davkov protestirajo vsi, ki bi jih morali plačevati, in da to velja povsod po svetu. Zadnji, ki se mora spoprijeti s protesti, je italijanski premier Mario Monti. Danes je predstavil proračun, ki je konceputalno podoben Šušteršičevemu – rezi na strani odhodkov in poskus povečanja prilivov z dodatno obdavčitvijo. Toda prav zato, ker naš finančni minister verjetno ve, da je zviševanje davkov neprijetno, bi se moral vzdržati ciničnih odgovorov na resna vprašanja.

Kajti za tiste, ki bodo nove davke plačevali, je še kako relevantno vprašanje, koliko jim utegne novo breme otežiti poslovanje. Po tem, ko se je za zelo vroč krompir izkazalo nameravano povišanje DDV za časopise in revije, se je podobnemu davku v en glas uprla tudi »finančna industrija«. Napovedanemu 6,5-odstotnemu davku na finančne storitve odločno nasprotujejo Banka Slovenije, Združenje bank in Združenje družb za upravljanje. Njihov protest je jasen: v razmerah, ko je njihova osnovna dejavnost – finančno posredništvo pri bankah in upravljanje investicijskih skladov – že tako v težavah, se bojijo, da jih bodo novi davki naredili manj privlačne za (domače) stranke in manj konkurenčne v primerjavi s (tujimi) tekmeci, ki jih podobni davki ne bremenijo.

Za državljane, ki se hočeš nočeš znajdemo na koncu vsake davčne enačbe, je pomembno tudi vprašanje, kolikšen delež napovedane obdavčitve bodo finančni posredniki poskušali prevaliti na končne uporabnike njihovih storitev – s povišanjem provizij, odpravnin in podobnih stroškov, ki jih zaračunavajo. Prav za ta del dohodka bank, borznih hiš in družb za upravljanje je značilno, da ga je država v preteklih letih minimalno regulirala (nadzirala) in da so se v tem delu vsote, ki jih plačujejo stranke, nekajkratno povečale. V normalnih razmerah, ko bi finančni posredniki poslovali z dobičkom, bi seveda del te vzhajane pogače država pobrala z večjim izkupičkom iz davka na dobiček. Vendar ni tako; bančni sistem kot celota ima izgubo, borzne hiše in upravljavci skladov komajda plavajo nad vodo. Zato ne more biti drugače, kot da bo davek, ki je na prvi pogled uperjen proti dobro plačanim bančnikom, ki jih rešuje država, na koncu pristal na plečih državljanov in podjetij.

Bo minister nasvet, naj kupujemo manj cvetja in časopisov, dopolnil še z idejo, naj počakamo, da nam bodo za neplačane položnice poslali izvršbo? Izterjava dolgov je namreč iz predloga davka na finančne transakcije izvzeta ...