Beseda pač si zasluži hvalnico. Pisci se ji sicer pogosto izogibajo in lektorice jo brišejo. Pač namreč včasih zveni kot mašilo. Ko športnica spregovori po tekmi, se v njen govor prikrade množica pačev: »Tretja je bila pač zato, ker je trdo delala, za naslednjo sezono pa si pač obeta še več uspehov.« Toda pač ima včasih kompleksen, zavit pomen. Cankarjev hlapec Jernej pravi: »Velika je pač krivica, ki si jo izkusil, težka je pač bridkost, ki jo nosiš v srcu.« Tu pač ni mašilo. Bližje je sprijaznjenosti. Hkrati izraža stisko ob krivici in sprejemanje dejstva, da se je krivica zgodila.
Pač je težko prevesti v druge jezike. Nemška členka doch in wohl se ji približata, mi pravijo slovarji, a je ne izčrpata povsem; angleški well jo lahko včasih nadomesti, ampak je manj fleksibilen; stoji na začetku stavka, pač se lahko vrine povsod. Pač je domačinka slovenščine. Še več, morda je na tej besedi nekaj tipično slovenskega; mogoče izraža skoraj neprevedljivo potezo slovenskega duha. Z njo lahko izrazimo skromnost. Ko vrhunska plezalka reče, da je letos pač osvojila skoraj vsa prvenstva, ji ta pač pomaga omehčati to, kar bi sicer zvenelo kot samohvala. S tremi črkami ublažimo svoje uspehe. Spremenimo jih v dejstvo, ki ga sicer priznavamo, vendar mu ne pripisujemo prevelike teže. Če pač pogosto slišimo v govorih športnikov, morda to ni le zato, ker je učinkovito mašilo, temveč tudi zato, ker je dober način izražanja skromnosti.
A pač ima tudi manj svetlo plat. France Balantič poje v pesmi Obup: Dejali ste, da sem odveč postal … ker pač iztekla se je ura moja. Tu beseda opozarja, da so usodo govorca zapečatili brez pomišljanja. Njegova ura se je iztekla, njegov čas se je končal, o stvari ni vredno izgubljati besed. Svet je opravil z njim, in to je to. Pač je tukaj tožba, očitek, s katerim govorec opominja svet, da z njim ravna krivično. Ampak hkrati je na tej rabi besede nekaj junaškega. »Pač iztekla se je ura moja« – s tem verzom pesnik sporoča, da je vsaj za hip tudi sam pripravljen sprejeti nepomembnost svoje usode. S tremi črkami pove, da je razočaran, a sprijaznjen, da se vse dogaja po pričakovanjih, vendar ne po željah, da je prizadet, a bo (moralno) zdržal. Pač je čudež slovenščine. V peščici črk zgosti dramo neke eksistence.
Toda pač ima še tretjo razsežnost. Povezana je s kritiko ali, rečeno z besedo nekdanjega premiera, jamranjem. Verz v neki pesmi Daneta Zajca pravi: »To je pač dežela taka.« Vsi razumemo podton tega stavka (čeprav je vedno možno, da pesnik vstavi besedo pač samo zaradi ritma, metrike). Če svoji deželi rečemo, da je pač taka, s tem usmerimo vanjo neko bodico. S to besedico izrazimo kritično držo, zadržek. Pač je razdalja med deželo, kot bi si jo želeli, in deželo, kakršna je. Je distanca med idealom in resničnostjo. Zato ni presenetljivo, da je ta beseda tako pogosta prav v žanru, ki ga ravnokar berete, torej v kolumnah. Kolumna je sodobna, časopisu primerna oblika pridigarstva. Kolumnist – tisti pravi kolumnist – biča pregrehe svojega ljudstva, udriha čez njegove zmote in razkrinkava njegove strasti; in ljudstvo, podobno kot občinstvo pridige, začuda uživa ob tej kritiki, ob tem črnem zrcalu, ki mu ga nastavi kolumna. Ta žanr kolumne-pridige sta izpilila zlasti Vesna Vuk Godina in Miha Mazzini. In najbrž ni besede, ki bi duha kolumne izražala bolje kot pač. »Dežela in ljudstvo sta pač taka,« bi lahko na kratko povzeli ta žanr.
Toda bodimo pozorni. Pač tukaj ni samo odraz kritične distance. Če svoji deželi rečemo, da je »pač taka«, smo se očitno tudi sprijaznili, da njenih zablod ni mogoče popraviti. »Narod je pač tak« – to reče pridigar o ljudstvu, ki ga ima za nepoboljšljivo. Paradoks pridigarskega in kolumnističnega duha, paradoks duha »pačevstva«, če lahko uporabim to besedo, je v tem, da v napakah svoje dežele že skoraj uživa. Kritike ne izreka več zato, da bi dosegel neko spremembo, saj je narodov duh preokoren za popravke; po pregrehah ne tolče več zato, da bi jih izgnal, saj se jih ljudstvo pretesno oklepa. Kritika postane sama sebi namen; ne izvajamo je iz nuje ali ogorčenosti, temveč iz veselja. Ugodje, ki ga doživimo ob bičanju svoje dežele, nam postane že skoraj vrednejše od koristi, ki bi nam jo prineslo njeno izboljšanje. Tudi to je vidik besede pač. In težko bi zanikali, da je to veselje ob kritiki oziroma duh »pačevstva« sestavni del našega javnega življenja – načina, kako razmišljamo o skupnih zadevah.
Beseda pač je podobna rečnemu kamenčku (in tudi zveni podobno). Raba jo je zloščila na skromne tri črke. Ampak v kamenčku, naj bo še tako majhen, se izraža moč celotne reke; in tudi neznaten členek, kot je pač, lahko odraža duha slovenščine nasploh.
---
Aljoša Kravanja je dr. filozofije, prevajalec in sourednik Razpotij
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.