Igra se šele začenja

Danes je novica o tem, da je Švedska opustila pregon proti Julianu Assangeu, vzbudila pozornost svetovnih medijev. Dokazov, da bi Assange zakrivil posilstvo, ni bilo dovolj niti za obtožnico. Tako so maske glede kazenskega pregona vodje Wikileaksa končno padle. Potrdilo se je, da je bilo dozdevno posilstvo, zaradi katerega so Švedi proti Assangeu uvedli preiskavo, vselej že politični manever, kako priti do osebe, ki je svetovno velesilo ZDA prevečkrat spravila v zadrego, predvsem pa z izdajanjem zaupnih podatkov oslabila njen geopolitični položaj. Razlog, da je Assange pet let prebil na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, je v tem, da ga ZDA želijo aretirati zaradi njegovih razkritij. Da je Assange človek posebnega političnega zanimanja, je bilo sicer jasno že iz tega, da je britanska policija za njegov nadzor na ekvadorski ambasadi zapravila okoli 20 milijonov funtov. Vsota, ki je do zdaj prav gotovo še niso odšteli za človeka, ki ni ničesar obtožen.

Prve odzive na novico so bile optimistične, češ da bo vodja Wikileaksa končno lahko odpotoval v azil v Ekvador. A najverjetneje se igra zdaj šele zares začenja in verjetno bo tudi nevarnejša, kot je bila do zdaj.

Pred dobrim mesecem je namreč ameriški zvezni tožilec Jeff Sessions dejal, da je aretacija ustanovitelja Wikileaksa njegova prioriteta. To, ali so ZDA pripravile obtožnico proti Assangeu, ni jasno. Assangeevim odvetnikom ameriška vlada noče izdati, kakšen je status vodje Wikileaksa v vseh potekajočih preiskavah.

Blago upanje, da bo ameriška oblast pod vodstvom Donalda Trumpa ublažila svojo pozicijo do Assangea, saj je del republikancev podpiral njegovo dejavnost, je tako dokončno ugasnilo.

Odkar je Assange leta 2006 ustanovil Wikileaks in začel objavljati kompromitirajoče dokumente, so ga v medijih poskušali diskreditirati kot kapriciozno, manipulatorsko, mračno osebnost. Zdaj lahko vidimo, da je bil to le eden od načinov, kako bi minimalizirali politične učinke Wikileaksa. Ali drugače: kakšen je Assange kot človek, kakšen je v zasebnem življenju, namreč ni pravo vprašanje. Bistveno vprašanje je, kaj je kot javna osebnost, kot vodja Wikileaksa, naredil.

Naredil ni nič manj kot to, da je razkril grozote največje demokratične velesile: predvsem v nesmiselnih množičnih žrtvah v vojnah na Bližnjem vzhodu, v nečednih poslih ameriškega zunanjega ministrstva pri ohranjanju ključne vloge v svetu, v delovanju zapora Gunatanamo, ne nazadnje pa je Wikileaks razgalil, kako je demokratska stranka sabotirala lastnega člana Bernieja Sandersa, da bi olajšala zmago Hillary Clinton.

A morda je največji prispevek Assangea v tem, da je razkril tehnike sodobnega vladanja, ki jih omogoča skoraj popoln državni nadzor nad državljani. Dejstvo, da naše delovanje na najbolj znanem spletnem brskalniku, na družbenih omrežjih in telefonih vestno spremljajo različne službe in agencije, ki delujejo v spregi z velikimi korporacijami, precej spodbija občutek varnosti, zasebnosti in svobode v družbah, ki se rade označujejo s prav temi pojmi. Usoda Juliana Assangea bi morala zanimati slehernega zemljana, saj bo ta očitno zaradi svojega prispevka k javnemu in skupnemu dobremu dobesedno žrtvoval svojo blaginjo oziroma tisto, kar tvori kolikor toliko dostojno življenje.