Tiskane izdaje
Zgodovina se ponavlja, pri čemer je figuralika tovrstnega dogajanja na onkološkem inštitutu resnično svojevrstna in do onemoglosti zapletena, danes nič manj kot pred desetletjem ali dvema.
Tokrat so vetrovi, ki so v zadnjih štirih mesecih s svojevrstno intenzivnostjo brili po nadzornih vogalih te četrte največje bolnišnice na Slovenskem, edine specializirane za zdravljenje najtežjih rakavih obolenj, odpihnili generalnega direktorja Janeza Remškarja. Njegov položaj je že danes zasedla njegova pomočnica za pravne zadeve, ki jo je Remškar v zadnjih dneh svojega vladanja hotel »odpihniti« zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja in zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti, med katere je sodilo tudi (zavrnjeno) pisanje odpovedi kirurgu Eriku Breclju.
Zgodba se zdi nevzdržno podobna dogajanju pred štirimi leti, ko so temelje prav tega inštituta pretresale podobne turbulence, ko se je zatikalo tako pri sanaciji vodovoda kot pri dogajanju, ki je sledilo šest mesecev trajajočemu upravnemu nadzoru. Ta je odkril nekaj nepomembnih upravnih nepravilnosti, kljub prvotnim napovedim, da bo razkritje ugotovljenega zamajalo temelje inštituta; ta je še danes med redkimi zdravstvenimi kolosi, ki se lahko pohvalijo s pozitivnimi poslovnimi rezultati. Tedanji epilog je bil presenetljiv: spremeniti je bilo treba pravilnik o nadzoru, v katerem zunanji člani, ki bi želeli (kot se je pokazalo pred leti, seveda neuradno) bolj ali manj iz maščevalnosti ali užaljenosti odpirati nove fronte, ne smejo več sodelovati.
Kaj bo prinesel tokratni upravni nadzor, kaj turbulentne spremembe v vrhu inštituta? Kakršen koli že bo epilog te zgodbe - in do njega je, žal, še daleč -, je jasno, da imajo njeni glavni akterji pred seboj zelo resne izzive. Dobro bi bilo, če bi prave rešitve zanje poiskali skupaj. Drugače kot doslej.
