Imaginarna etika

Kakor koli se zdi izobraževanje brez vrednot samo po sebi sicer pomembno, je končni rezultat pravzaprav pametni zlodej. Misel britanskega zgodovinarja in pisatelja Cliva Staplesa Lewisa se zdi še kako aktualna v slovenski univerzitetni realnosti, kjer dnevno prihajajo na dan različni primeri zlorab, okoriščanj in sprenevedanj. Na mariborski univerzi so zato pred kratkim sprejeli tako imenovani etični kodeks, kar sicer načelno lahko pozdravimo, vendar so obeti za preobrat relativno majhni.

Etični kodeks na univerzah sicer ni neznanka. Ponekod tovrstni temeljni principi niso zapisani, vendar jih profesorji strogo upoštevajo, saj etika pač sodi med univerzalne prvine, ki jih večina lahko brez težav sama identificira, spet drugod so natančno elaborirani, vendar so bolj ali manj mrtva črka na papirju. Kako se bo zadeva obnesla pri nas je za zdaj še prezgodaj napovedovati, vendar se zdi – kot poudarjajo avtorji kodeksa – računanje na prezir kolegov, če posameznik ne bo upošteval etičnih principov, že v izhodišču zelo naivna predpostavka.

Pri nas je zadeva namreč prav nasprotna, prezira je pravzaprav vreden tisti, ki ni domiseln, iznajdljiv in ne zna realizirati domislic in zvijač, kako se dokopati do določene funkcije ali v žep pospraviti čim več – predvsem davkoplačevalskega – denarja. Primerov je nešteto in nikakor niso omejeni zgolj na univerzitetni prostor, termini, kot so prevara in zvijača, pa so pri nas povsem relativizirani. Biti v tem smislu kreativno domiseln pri nas velja za biti »kul« in kot dokaz, da se znaš v življenju obrniti, tako kot se spodobi.

Ne vem, koliko prezira so, denimo, deležni prejemniki astronomskih honorarjev, (pre)prodajalci diplom in magisterijev, številni plagiatorji, da o takšnih in drugačnih prijemih pri zasedanju dekanskih in rektorskih funkcij niti ne govorimo. Se morda ukvarja s prezirom kolegov Dragan Marušič, ki je ob vseh drugih finančnih akrobacijah na zelo nenavaden način pred kratkim spet postal rektor Univerze na Primorskem? Ima morda moralnega mačka? Malo verjetno, edino, kar šteje je, da posameznik dobi tisto, kar želi, z moraliziranjem pa naj se ukvarjajo drugi.

Posebno poglavje so razkritja nepravilnosti. Seveda je v interesu javnosti, da se takšne zadeve javno izpostavijo, vendar se zdi, da je premalo analiz, kaj je v resnici za serviranjem informacij posameznim medijem. Nemalokrat gre predvsem za intrige, preračunljivost, zamere ali preprosto za poskus izločitve tekmeca pri zasedbi kakšnega položaja. To seveda ne pomeni, da razkritja niso še kako dobrodošla, vsekakor pa jih je treba obravnavati z določeno previdnostjo, saj prišepetovalcem pač ni prednostna namera očiščenje akademskega okolja, ampak velikokrat predvsem osebni interes.

»Imaginarno zlo je lahko čudovito, realno zlo je prazno in monotono. Imaginarno dobro je prazno in monotono, realno dobro je čudovito,« je zapisala Simone Weill. Popolnoma enako velja za etiko. Skrajni čas, da se premaknemo od imaginarne k realni etiki, torej od pompoznih besed, obljub in kodeksov h konkretnim dejanjem.