In to je šele začetek

Niso pa se vprašali, kako bodo ljudje to preživeli. Boštjan Vasle, direktor Umarja, je za manjšo konkurenčnost Slovenije med drugim okrivil dvig minimalne plače, predsednik vlade pa je že zatrdil, da se ta ne bo še enkrat zvišala.

Pa pojdimo po vrsti. Po dveh občutnejših podražitvah naftnih derivatov je bilo pričakovati, da se bo vse podražilo. Statistiki so sicer vpliv decembrskih podražitev bencina, dizelskega goriva in kurilnega olja na inflacijo ocenili kot minimalen, toda že takrat se je vedelo, da bo posreden vpliv podražitve nafte precej večji. In tako se je tudi zgodilo.

Živilci, ki so že na začetku krize ugotavljali, da jo bodo laže preživeli, ker bodo ljudje vedno jedli, si zdaj dajejo duška in poskušajo nadomestiti izpadle prihodke. Že lani, zlasti po obsežnih požarih v Rusiji, pa so tuji in domači poznavalci napovedovali, da se bo hrana zato občutno podražila. Zdaj so za podražitve menda krivi tudi poplave v Avstraliji, mogoče tudi lanska zima v ZDA pa kakšen komet in kdo ve, kaj še. V Organizaciji združenih narodov za prehrano (FAO) pravijo, da so svetovne zaloge žita in koruze premajhne, zato cene rastejo. Toda nekatere države posledice teh podražitev na prebivalstvo različno blažijo.

Kaj pa pri nas? Jani Soršak, odhajajoči direktor Urada za varstvo konkurence, je za naš časopis izrazil mnenje, da imajo kmetje in predelovalci še dovolj rezerv v produktivnosti, da jim ne bi bilo treba toliko dražiti. Po drugi strani so se trgovci razglasili za tiste, ki so najbolj zaslužni za preskrbo prebivalstva, kar spominja na zgodbo o kokoši in jajcu. Posledica vsega tega pa naj bi bila, da so trgovci upravičeni odrezati si bistveno večji kos kakor tako imenovani »neposredni proizvajalci«, ki jim vedno ostane le drobiž.

Druga zgodba, ki se je pri tem dogajala, pa je povezana z maržami trgovine, ki se jo je hotelo prikazati kot glavnega krivca za višje cene kruha, mleka, jajc, olja itd. Tudi ta zgodba in kazanje s prstom, kdo je kriv, sta že znana. Celo kmetijski minister je obvestil javnost, da si trgovci v nekaterih primerih menda vzamejo tudi 90-odstotne marže. Zato naj bi te omejili. Temu se je uprla ministrica za gospodarstvo, češ da to krni konkurenco. V medministrskem pat položaju je Soršak zanikal, da so marže 90-odstotne, in rekel, da so normalne, tako rekoč na evropski ravni.

Kdo je torej lagal ali, bolje, manipuliral? In kako bo s svojo plačo te podražitve preživel predsednik vlade, ki je pred časom ugotovil, da ima prenizko plačo? Tisti z minimalno plačo ali sploh brez nje pa v jok. Pri tem je prav, da spomnimo na še eno po svoje nasprotujočo si misel direktorja Umarja, ki za nizko konkurenčnost krivi previsoke plače, tako minimalne kot druge, hkrati pa je ugotovil, da gre izvoz najbolje visokotehnološkim podjetjem, torej takšnim, ki lahko zaslužijo toliko, da zaposlene lahko primerno plačajo. Ali so potemtakem delavci s 500 evri plače krivi, da so druga podjetja premalo inovativna? So oni krivi, da ima Slovenija toliko nizkotehnoloških ali samo dodelavnih podjetij? Vprašanje za 550 evrov! Še zlasti ker pravijo, da pravi val podražitev šele prihaja. Še sreča, da statistiki ugotavljajo, da se revščina pri nas zmanjšuje.