Tiskane izdaje
Kultura, to je vsa umetnost! Tako se je na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja glasil slogan za največjo kulturno ustanovo v državi, Cankarjev dom. Med kratko epizodo v vlogi umetniškega vodje te hiše ga je zasnoval novinarski kolega Marko Crnkovič. Posrečenost slogana ni bila le v simpatično metaforični in tako rekoč neprevedljivi jezikovni igri. Pomembnejša je bila očitna resničnost preprostega sporočila, ki pod črto namiguje, da kultura ni nekaj, čemur bi morali iskati smisel. Ampak je ta smisel sam.
A zdi se, da je slovenska kultura četrt stoletja po nastanku države, na oltar katere ni dala malo, razumljena le še kot proračunska postavka, ki mora vse bolj utemeljevati in braniti samo sebe, malodane zagovarjati smisel svojega obstoja. Tako že desetletje govorimo o nujnosti »novega kulturnega modela«, kot da bi ta nekje globoko v sebi skrival čudežno moč odrešitve in kulturo spet dvignil na piedestal družbene pomembnosti.
Pa vendar: novi kulturni model gotovo potrebujemo. Sedanji je vse manj učinkovit, vse bolj izključujoč in kruhoborski. Potrebujemo ga, da bomo tudi v prihodnje lahko izdajali knjige, uprizarjali predstave, snemali filme, odpirali razstave ... ter tako kot nocoj tudi v prihodnje nazdravljali nagrajencem. In da bomo tiste mlade, ki se prav v teh dneh odločajo, da bi svoja življenja morda posvetili umetnosti, opogumili za ta korak.
A samo pogum ni dovolj. Kultura in umetnost namreč v slovenskih razmerah potrebujeta učinkovito in zadostno javnofinančno podporo in infrastrukturo. Vendar pa je tudi javnost upravičena do odgovorov na nekatera vprašanja. Denimo, kaj sploh je, ko govorimo o kulturi in umetnosti, danes »javni interes«? Ali pa, kakšna vrednostna merila (in ne le pogoje ustvarjanja) postavljamo pred umetnike našega časa? In prav ti odgovori bi morali biti tudi vsa umetnost »novega kulturnega modela«. Kdor jih najde – si zasluži spomenik!
