Tiskane izdaje
V tednu, katerega konec držite v rokah, je pri predsedniku republike potekala druga konferenca Slovenija 2030, katere udeleženci so se ukvarjali z »evropsko razsežnostjo slovenske prihodnosti«. Če odmislimo dejstvo, da je bilo nekaj posameznikov tam zgolj zato, ker imajo njihove institucije v imenu pridevnik »evropski«, je bila debata, sploh njeni sklepi, silno povedna. Menda je naša prihodnost evropska. Kar samo po sebi ni slabo. Slabše je to, da očitno nihče – natančneje, nihče od politične elite – ni sposoben premisleka o kakšni drugi prihodnosti.
Vedno znova poslušamo, da EU ni Jugoslavija in da Bruselj ni Beograd. In res, že s prostim očesom je med Jugo in Evropo mnogo več razlik kot podobnosti. Težava je v tem, da tisti, ki v našem imenu prisegajo na Evropo, to počno sumljivo podobno, kot je pred tridesetimi in več leti neka druga (okostenela) politična elita govorila, da je slovenska prihodnost jugoslovanska ali pa je ni.
Težava torej ni v tem, da je naša prihodnost evropska, temveč v tem, da tisti, ki so za to poklicani, v veliki večini niso sposobni premisleka o njej onkraj dnevnih puhlic na to temo in njihove medijske pojavnosti. Tipičen primer tega je bila pripomba Lojzeta Peterleta, da »mi – ranjeni in polarizirani kot nacija – ne moremo graditi močne Evrope«.
Kako si to prihodnost predstavljajo nekateri, se je pokazalo pred kratkim, ko se je uspešno končalo zbiranje podpisov pod evropsko državljansko pobudo za prepoved financiranja raziskav na človeških zarodkih. No, takšen je bil njen uradni naslov. Pravzaprav pa gre za slabo prikrito kampanjo za prepoved splava, ki jo je – sicer nepresenetljivo – podprl tudi evropski poslanec Lojze Peterle.
Stvar je namreč sila preprosta in – podobno kot druge sodobne družbenoreakcionarne taktike – uspešno preseljena iz ameriške v evropsko politično areno. Na drugi strani Atlantika so namreč razne skupine pritiska, ki jih druži pripadnost skrajno konservativni ideologiji (proti splavu, proti pravicam istospolno usmerjenih in za nošenje orožja) ugotovile, da so veliko učinkovitejše, če se namesto na same dejavnosti preusmerijo v njihovo financiranje.
Tako se je pogosto zgodilo, da je po tem ali onem strelskem pokolu v ZDA ameriški kongres sprejel zakon, ki je zahteval ostrejši nadzor nad kupci orožja, nato pa zaradi pritiskov orožarskega lobija ni za izvajanje nadzora namenil tako rekoč nobenih finančnih sredstev.
Ali če hočete še nazornejši primer: ko je pred skoraj trinajstimi leti predsedniški položaj v ZDA prevzel George W. Bush, ki je človeštvu »podaril« globalno vojno proti terorju, je že prvi dan podpisal ukaz, ki je ukinil financiranje pomoči organizacijam, ki se na mednarodni ravni ukvarjajo z načrtovanjem družine, se pravi tudi s splavom.
Bush mlajši je takrat v ZDA obudil politiko, ki jo je leta 1984 zastavil Ronald Reagan, heroj konservativcev, preoblečenih v neoliberalce. Danes, trideset let pozneje, pa v EU nastane tako rekoč identična pobuda, ki vprašanje splava iz nacionalne (kamor evropska zakonodaja v tem primeru ne posega) prenese v mednarodno sfero in za nameček še prepoveduje financiranje znanstvenih raziskav s tega področja.
Vse za to, da bi čez petnajst let, ko bo znanost na drugih področjih dodatno napredovala, splav lahko razglasili za nevaren poseg, ki ne upošteva novih dognanj. Bitka za vrednote je dolgoročna in predvsem na desnici se tega čedalje bolj zavedajo.
Peterletova močna Evropa, ki bi jo morali pomagati graditi enotni Slovenci zaceljenih ran, je torej Evropa, ki ženske dojema kot manjvredne in ki v imenu ohranjanja dogem šikanira znanost. In res, tovrstne reakcionarne dejavnike je dosti lažje vzdrževati, če narodu vcepiš prepričanje, da se moč dosega zgolj z enotnostjo.
Še dobro torej, da je uradno geslo Evropske unije »združeni v raznolikosti« oziroma »in varietate concordia« in da je pobuda, čeprav na evropski ravni uspešna, v Sloveniji zbrala le 4423 od potrebnih 6000 podpisov. Dobro je tudi, da so prihodnje leto evropske volitve.
