Začenja se velika zgodba za slovenski davčni sistem, četudi je morda videti preprosto – malo elektronike, internet, nekaj papirja za račun, pravi ponudnik blagajniške tehnike. To je nadgradnja vseh ukrepov proti sivi ekonomiji, javnosti pojasnjujejo predstavniki vlade, proti zaslužkom, ki tečejo mimo priznanih in obdavčljivih tokov ter tako tudi mimo državnega proračuna. Vlada Mira Cararja je izbrala sistem davčnih blagajn, kakršnega so 1. januarja 2013 uzakonili na Hrvaškem in nikjer drugje. Torej lahko govorimo celo o eksperimentu, kajti okoliščine v Sloveniji so le drugačne kot pri sosedih, kjer ima velik vpliv na davčne priliv poletna turistična sezona velikanskih razsežnosti, kjer je bilo mogoče preprosto skriti zaslužke.
Zakon o (obveznem) davčnem potrjevanju računov uvaja sistem, za katerega se je uveljavil opis davčne blagajne. Prodajna mesta bodo po spletu povezana z informacijskim sistemom davčne uprave, ki bo označil račun, preden ga bo prodajalec izročil kupcu. V prehodnem obdobju do konca leta 2017 bodo prodajalci blaga in storitev kot račune še lahko uporabljali tudi ročno izpisana potrdila z oznako finančne uprave, od 1. januarja 2018 pa le še elektronske naprave za izdajanje računov. Te v Sloveniji še nikoli niso bile ne obvezne ne edina možnost. Šele od 1. julija 2013 zakon o davčnem postopku izrecno določa, da uporabniki vanje ne smejo nameščati programov, ki jim omogočajo prilagajanje podatkov za nižjo davčno osnovo, čeprav tudi do takrat ni nikjer pisalo, da je davčna goljufija zakonita oblika samopomoči. Papirne račune je od 31. januarja letos treba izdajati na potrdilih z uradno oznako. Več kot dvajset let, če začnemo šteti pri osamosvojitvi, smo torej živeli brez temeljnih pravil.
Minister za finance ocenjuje, da bodo imeli zavezanci ob uvedbi novega sistema približno osem milijonov evrov dodatnih izdatkov, pričakovanja, da bodo ti dosegli okoli 40 milijonov evrov, so po njegovi presoji pretirana. Tega izdatka tako ali tako ne bo nikoli mogoče izmeriti dovolj oprijemljivo. V sistem potrjevanja računov se bo moralo po podatkih ministrstva vključiti okoli 80.000 zavezancev. Finančna uprava bo v informacijski sistem vložila okoli dva milijona evrov. Vlada pričakuje, da bodo davčne blagajne javnim financam po zelo zadržani oceni zagotovile od 50 do 100 milijonov evrov na leto. Vse, kar bo manj od tega, bo zanesljivo poraz novega sistema.
Zdaj torej javnost čaka le še odgovore na vprašanja, ki so se v razpravi za in proti davčnim blagajnam pojavljala nenehno: kateri sistem bo prepoznal račun, ki ga prodajalec blaga ali storitve ne napiše in kupec ne zahteva. Nadgradnja ukrepov proti sivi ekonomiji pač temelji na računu, ki ga finančna uprava dobi na pladnju.