Informatizacija za vsako ceno

Proti aplikaciji Supervizor, ki jo je z namenom spremljanja javne porabe lani na splet lansirala Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), so žolčno protestirala informacijskotehnološka (IT) podjetja. Ker aplikacija kaže veliko odvisnost nekaterih od teh podjetij od poslovanja z državo, velikokrat pa celo od posameznih državnih organov, tak odziv ni presenečenje.

Prav odvisnost teh podjetij od države je namreč po mnenju KPK pomembno korupcijsko tveganje. Tako bi lahko bile preostale ugotovitve komisije, da je namreč na področju informatike le omejen krog podjetij, ki poslujejo z državo, in razmeroma veliko najemanja zunanjih izvajalcev, tudi posledica nepoštenih poslovnih praks. Privilegiranje nekaterih podjetij pa pomeni dražje storitve ali celo njihovo nepotrebno naročanje oziroma slabo izvedena dela. Posledica je nesmotrna poraba proračunskega denarja.

Zadeva je zaradi gospodarske krize še posebno aktualna. Ko je bilo denarja dovolj, se o spregi javne uprave in izbranih računalniških podjetij ni veliko govorilo. Danes, ko je treba dvakrat obrniti vsak evro javnih sredstev, ni več tako.

Zato je toliko bolj zanimiva revizija pogodb z IT-podjetji, v katero je ministrstvo za javno upravo prisililo hudo krčenje proračunskih sredstev za informacijsko tehnologijo. Ker je ministrstvo, ki je odgovorno za informatizacijo javne uprave, izgubilo kar 45 odstotkov sredstev za razvoj in vzdrževanje IT-sistemov, so bili prisiljeni na novo izpogajati pogodbe z IT-podjetji. S pogajanji so tako rekoč vsem podjetjem znižali napihnjene urne postavke, odpravili projekte, ki so se razvijali v nedogled, in pavšalne pogodbe spremenili v takšne, ki plačujejo glede na opravljeno delo.

Varčevanje torej je mogoče. A treba se je vprašati, koliko proračunskega denarja bi lahko prihranili, če bi se takšnih ukrepov lotili že prej. Oziroma koliko ga lahko še prihranimo, če bodo ministrstvo za javno upravo posnemala tudi druga ministrstva.

Vendar ima vsesplošno rezanje javne porabe, kot se ga lotevamo zdaj, tudi negativne posledice. Režemo namreč tudi tam, kjer ne bi smeli. Na primer pri izobraževanju kadra v javni upravi, zaradi česar imamo vedno manj uradnikov s potrebnim znanjem za nadzor nad delom zunanjih izvajalcev. To pa lahko ponovno vodi v zlorabe. Obenem se zaradi varčevanja odpravljajo projekti, ki so pozitivno pripomogli k razvoju javne uprave.

Kako rešiti nastali položaj? Mnogi omenjajo potrebo po razbijanju monopolov, racionalizacijo javne uprave, predvsem pa natančno analizo, na katerih področjih lahko zmanjšamo izdatke za informacijsko tehnologijo, kje pa bi jih bilo za dolgoročne prihranke dobro ohraniti. A tovrstno ukrepanje ovirajo lobiji, pomanjkanje javnih uslužbencev z znanjem iz IT – pa tudi politika, ki v splošni varčevalni mrzlici ne najde časa za premislek o tem.