Tiskane izdaje
Objektivnost je hudičeva stvar. Je eden prvih, če ne kar prvi imperativ novinarskega dela. A tudi če je postavljen tako visoko, je okoli njega vedno znova veliko nejasnosti in dilem. Eni ga razumejo tako, drugi drugače, tretji v duhu povsem samosvojih razsežnosti. In vse, kar lahko sklenemo, je, da ene in edine objektivnosti ni. Ker smo vsi v njej, tudi novinarji, subjektivni. Zato pa obstaja stremljenje k resničnosti, k celovitosti, k prikazu slike, ki kar najbolje odseva objektivno realnost.
O tem piše tudi zakon o Radioteleviziji Slovenija. Da zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, s katerimi javnost celovito obvešča o političnem dogajanju. Nekaj takšnega torej, kar vsakdo pričakuje v katerem koli medijskem zakonu. Čeprav ne najboljšem in čeprav takšnem, ki je bil deležen poskusa sprememb, a ga je posrkal referendumski vrtinec. Ali, kakor je na tej isti televiziji, o kateri govorimo, dejal pravnik Rajko Pirnat – v zakonu, ki »nikakor ni biser dobrega normiranja zakona«.
A kaj, ko zakon o RTV Slovenija, torej akt, ki postavlja pravila našemu edinemu javnemu servisu, vsebuje še eno določbo, ki se še nikoli do zdaj ni pokazala za tako sporno kot pred letošnjimi (predčasnimi) volitvami. Piše namreč, da morajo imeti politične stranke in neodvisni kandidati, ki niso zastopani v državnem zboru oziroma evropskem parlamentu, skupaj na razpolago eno tretjino skupnega časa, ki ga RTV določi za vse udeležence na volitvah. In da jim je treba nameniti predstavitve v ločenih terminih.
Če bi tudi tokrat brali zakon tako, kakor so ga doslej, državljani nikoli ne bodo doživeli kresanja argumentov med, denimo Virantom, Jankovićem ali Hanžkom in Pahorjem ter Janšo v istem času, na istem prostoru. Nikoli med vsemi in nikoli skupaj. To pa bi bil paradoks ujetosti v zakonodajo in paradoks novinarskega pristopa. To bi poteptalo vsa tista načela, ki govorijo o celovitosti informiranja ter avtonomiji uredništev in novinarjev informativnega programa, ki jih mora – če kdo – upoštevati vsaj javni servis.
Pa tudi tisti, ki so obljubljali prenovo zakonodaje o RTV, so dovolili, da politične silnice, posredne in neposredne, ohranjajo nadzor nad nečim, česar ne bi smele nadzorovati. Nadzor nad javnim servisom je za nekatere očitno zelo pomemben. Pismo v obliki opozorila – pred dnevi je zakrožilo po hiši na Kolodvorski, naj zaposleni na RTV spoštujejo zakon – je vsekakor mogoče razumeti na različne načine; žal tudi kot obliko pritiska.
Spoštovanje zakona ni vprašanje in nastala dilema je postala vsiljena v tistem trenutku, ko so pravniki povedali, da je neparlamentarcem treba omogočiti tretjino časa, v ločenih oddajah, vse preostale odločitve pa so stvar uredniške avtonomije in presoje, ki naj temelji na (tudi zakonsko določeni) celovitosti obveščanja javnosti. Vse drugo bi bil profesionalni fiasko. In vse druge omejitve bi lahko razumeli, da niso izpeljane v interesu javnosti, temveč v nekem drugem. Najverjetneje političnem.
