Interesni zastoj

Zbornica je za dokumentacijo zaprosila šele po našem poizvedovanju. Je namerno zavlačevala?

Objavljeno
23. november 2015 19.24
jer/operacija
Brigite Ferlič Žgajnar
Brigite Ferlič Žgajnar
Zdravniška zbornica je cehovska ustanova, ki ukrepa hitro ali počasi. Odvisno od teže dejanj njenih članov oziroma od tega, koliko pomembnih ljudi je za hrbtom tistih, o katerih morajo odločiti. Vsaj tako lahko sklepamo po nekaterih dogodkih.

V primeru ravnanja zdravnika Ivana Radana so na zbornici odločili razmeroma hitro. Tamkajšnje razsodišče mu je v slabih dveh mesecih po spornem dogodku s kalijem izreklo javni opomin, proti njemu so začeli voditi postopek za odvzem licence, ki jo je kasneje vrnil sam. Pri tem so se opirali zgolj na žive pričevalce, saj obdukcijskih zapisnikov ni bilo. Pa tudi če bi ti obstajali, ne bi spremenili dejstva, da je Radan izgubil živce v trenutku, ko jih ne bi smel, in presegel zdravniško poslanstvo.

Obdukcijski zapisniki ne bodo spremenili niti dejstva, da je bil program otroške srčne kirurgije zgrešen, toda tožilec pravi, da te listine nujno potrebuje za odločanje. Dokler jih nima, se torej s krivdo pristojnih za to, da je bila odločitev o kakšni operaciji morda napačna (tega iz obdukcijskih dokumentov verjetno tudi ne bo mogel oceniti) in da so te pripeljale do smrtnih primerov, ne bo ukvarjal.

Pa je res tako težko pridobiti listine, na podlagi katerih bi se proces lahko začel? Da jih bodo potrebovali, so na zbornici vedeli takoj, ko so v roke dobili poročilo o mednarodnem nadzoru v angleščini, torej 13. julija. Pred tem so bili seznanjeni že z neuradno različico, ki je po pomoti zašla na elektronski naslov predsednika zbornice. Čas za pridobivanje dokumentov je torej začel teči pred skoraj petimi meseci. Na vprašanje, kdaj točno so klinični center zaprosili za tako nujne listine, so nam na zbornici po trikratnem zaprosilu včeraj pojasnili: »Tožilec zbornice je natančno proučil poročilo izrednega strokovnega nadzora in se nato odločil, da je treba zaprositi še za dodatno dokumentacijo. To je bilo storjeno 13. novembra. Dokumentacije še nismo prejeli.« Zbornica je torej za dodatno dokumentacijo zaprosila šele po našem prvem poizvedovanju, 12. novembra. Bi iz tega lahko sklepali, da v zadevi namerno zavlačujejo?

Tega ne moremo izključiti, če vemo, da je zbornica za težave v programu otroškega kardiokirurškega programa prvič izvedela že na začetku leta 2012, po smrti petmesečne deklice. Sledil je izredni strokovni nadzor, ki je pokazal sistemske pomanjkljivosti v programu, toda ukrepali niso. Prav v času tega nadzora je zbornica izraelskemu kirurgu Davidu Mishalyju ekspresno hitro podelila licenco za delo pri nas, ki je do takrat štiri leta ni imel.

In iz teh podatkov izhaja njena sokrivda. V njih se morda skriva razlog, da po mednarodnem nadzoru spet čaka z ukrepi oziroma jih prelaga v nedoločeno prihodnost.

Ne glede na zapisano verjamemo, da jih bo izpeljala. Verjamemo, da bo popravila zamujeno. Resda bo s procesom najbrž počakala še najmanj toliko, da bo kirurg Robert Blumauer v roke dobil nemško licenco za delo, toda ta je v programu zgolj delal pod taktirko drugih, vplivnih posameznikov, odgovornih za to, da se sistem ni spreminjal.