Tiskane izdaje
Tipično. Če bi sedmošolke kaj takega počele v drugačnih okoliščinah — samo ne na internetu —, bi dežurni moralisti začeli biti plat zvona zaradi moralnega propada današnje mladine. Verjetno pa bi izvedeli tudi kaj novega o mladoletni prostituciji in o potrebi po kastraciji pedofilov.
Ker pa se je to zgodilo na socialnih omrežjih, se je fokus zgodbe premaknil od dejanja samega k okoliščinam, v katerih se je zgodil. Problem naenkrat ni več (toliko) lahkomiselnost deklet in pokvarjenost storilca, temveč internet, ki je transakcijo omogočil. Omogočil? Pozor! Omogočil jo je v tej specifični obliki, možni samo v virtualnem prostoru: deklice bi lahko osumljencu dostavljale fotografije tudi na papirju (ali se razkazovale direktno pred njegovimi očmi), ta pa bi jih lahko nagrajeval tudi z gotovino.
Toda pogleje to hipokrizijo! Enostaven prenos informacij — v konkretnem primeru takih s seksualno in finančno vrednostjo, sicer pa vseh po vrsti —, kar je bistvena prednost digitaliziranega sveta pred analognim, postane v tem kontekstu nekaj negativnega, ker je olajšal dejanja, ki jih ne bi smeli storiti.
Temu je treba reči ne. Internet ni zlo, ker omogoča zlo ali navaja k zlu. Če bi tako razmišljali, bi morali definirati kot zlo še marsikaj drugega.
Slovenci imajo shizofren odnos do interneta. Saj ne, da ga ne bi (radi) uporabljali, toda v na trivialnem nivoju javnega zavedanja, kot družbena konvencija in konverzacijska tema velja za bav-bav, proti kateremu se poklicani in nepoklicani varuhi in pooblaščenci čutijo dolžne nenehno svariti tako odrasle kot otroke. Informacij o internetu in z njim povezanih tehnologijah ter drugih družbenih odvodih digitalnega je količinsko morda več, vendar je nesorazmerno veliko svaril o prežečih nevarnostih. Internet kot tak je butična, insiderska informacija za poznavalce, medtem ko v medijski mainstream zaide šele v kontekstu alarmantnih, v bistvu webofobičnih člankov, intervjujev in drugih informacij, ki mejijo na senzacionalizem črne kronike.
Če ne bodo pedofili pohopsali naših otrok, pa nam bodo zlorabili kreditno kartico ali ukradli indetiteto. Poznam veliko normalnih ljudi, ki bodo brez nadaljnega uporabili kreditno kartico v trgovini iz opek in malte, v virtualnih trgovinah na internetu pa iz principa — no, iz strahu — nikoli. Kakšna logika! Nikoli ne veš, kaj se dogaja za ekranom računalnika in v etru brezžičnih omrežij, medtem ko je dogajanje na oni strani POS terminala tako prekleto transparentno, kajneda?
In če otrok ne bodo ravno maltretirali psihopati, se jim bo zgodilo kaj drugega — recimo to, da bodo postali odvisni od računalnika. V resnici pa starši, ki nimajo časa in volje, da bi se kdo ve koliko ukvarjali z otroki, niso bili nikoli preveč zaskrbljeni nad pretiranim gledanjem televizije svojih nedoletnih otrok in mladostnikov. Nikoli se tudi niso prav preveč sekirali, če so sadovi njihovega razploda ure in ure dolgo viseli na igralnih konzolah. Nič hudega. Ni dokazano, da bi že kdo kdaj koga ubil, ker je preveč visel na Play Stationu. Otrok na konzoli nam ne samo dá mir, ampak je tudi na varnem. Na internetu pa je pekel. Na drugi strani so namreč drugi. Ljudje.
Ta teden je bila objavljena prva omembe vredna slovenska raziskava o uporabi interneta med otroci in mladostniki. Tipično je, da je Slovenija pri vsej tej svoji averziji do interneta med zajetimi državami EU doslej razpolagala z najmanj podatki na to temo. Kakorkoli, raziskavo toplo pozdravljam. Jasno je, da moramo vedeti, pri čem smo — tako starši kot otroci.
Je pa obenem res, da tudi ta raziskava spada v kontekst slovenskega interneta kot strašila za neuke množice. To seveda ni zasluga ali krivda raziskave same, temveč mentalitete, o kateri govorim.
Med izsledki raziskave je najbolj »škandalozen« naslednji: »približno tretjina otrok in mladih, starih od 11 do 19 let, se je z mobilnim telefonom že fotografirala brez oblek in fotografijo posredovala naprej. To je storilo 43 odstotkov dečkov in 14 odstotkov deklic. O prejemu gole fotografije nekoga drugega poroča dobra petina otrok in mladih.«
Kaj naj ob tem rečem? Moji generaciji in še nekaterim pred in za njo ni bilo hudega v mladosti, toda vseeno smo bili za marsikaj prikrajšani. Če bi mobiteli s kamero obstajali že v moji zgodnji puberteti, je zelo verjetno, da bi si tudi jaz in moji prijateljčki — in po možnosti še kakšna punca, če bi jo le nahecali — pošiljali MMS sporočila s fotografijami naših spolnih organčkov. Hočem reči, danes si je pri trinajstih lažje kazati spolne organčke, kot je bilo pred desetletji — pa čeprav gre samo za digitalno reprodukcijo in kontakt na daljavo.
Priznajmo si vendar, da otroke v teh letih to matra in da je to neizogiben del odraščanja. Nehajmo se zgražati, kaj mularija počne na internetu! Kje in kako pa bi naj to sicer delala? Saj se vendar bistveno manj družijo kot mi. Vse začnejo delati že leta prej, družijo pa se bistveno manj.
In navsezadnje je to danes tudi bolj higienično.
A kot rečeno, na drugi strani socialnega omrežja so ljudje. Tudi neznani ljudje, tudi taki z grdimi nameni. Toda ali je otroku res tako težko dopovedati, da se ne sme razkazovati ljudem, ki jih ne pozna? Po mojem ne. Morda mu je kvečjemu težko dopovedati, da se sploh ne sme razkazovati, niti najboljšemu prijatelju — a zaradi tega si jaz niti ne bi delal sivih las. Otrokom je pač treba vbiti v glavo, da so na internetu previdni, celo nezaupljivi. Tako kot na cesti. To so leta, ko že sami hodijo po mestu, po najhujšem prometu, pa jih ne držimo več za roko.
Ljudje z grdimi nameni so na internetu prenapihnjeni tako številčno kot socialno. Je že kdo dokazal, da je število pedofilskih primerov naraslo, odkar obstaja internet? Je že kdo dokazal, da je med mladino število samomorov naraslo zaradi medvrstniškega nasilja, odkar obstaja internet? Ne, ni. Problem z internetom je navidezen in — upam — tudi prehoden. Izmislili so si ga dušebrižniki, ki se jim toži po dobrih, starih časih, ko je bilo človeško zlo bolj skrito. Ni pa ga zato bilo nič manj.
Nikakor ni krivda interneta, da je dandanes okrog nas več zla kot nekoč. Danes je več zla okrog nas samo zato, ker nanj tako radi opozarjamo in o njem govoričimo. Tipičen primer — spet z interneta, vendar s širšimi značilnostmi — je sovražni govor. Sovražni govor je osrednja kulturološka tema slovenskega interneta, čeprav je kot problem manj kot minoren. Pozornost, ki mu jo po nepotrebnem posvečamo, je političnokorektnostna krinka političnega psevdoaktivizma apolitičnih. Ta slon, ki je v resnici le mušica, ni seveda nič dobrega in pozitivnega, vendar je povsem marginalen pojav, ki pa mu zaskrbljeni intelektualci nadevajo epohalno katastrofični pomen. Gre za najtrivialnejši izraz slovenskega lumpenproletarizma, kakršen se je razvil pod vplivi dolgo zatajevanih frustracij v časih socializma, potem pa eksplodiral v namišljeno svobodo govora — ki je seveda kulminirala z nastopom internetnih forumov in komentarjev.
Tu gre za celo serijo pomot: internet sam po sebi ni garancija za svobodo govora; lumpenproletarci niso skupina, ki je v javni debati ne bi mogli gladko pogrešati; medsebojno zmerjanje in vsesplošno pljuvanje anonimnih idiotov ni nič takega, česar folk ne bi že tako ali tako počel za šankom; internetni komentarji so res javno dostopni, vendar to ni isto kot govorjenje na televiziji in pisanje za časopise; in nenazadnje, kako se lahko nad takim govorci sploh zgražamo, ko pa jim vendar sami dovoljujemo, da se repenčijo? Treba jim je povedati, da je vrednost njihovega mnenja enaka nič in da ne bomo izgubljali časa s tem, da bi jih prevzgajali. Če se doslej niso naučili razmišljati in pisati, se tudi na internetu ne bodo — ne z našo pomočjo in ne brez nje.
Na internetu se lahko naučimo le kaj novega, ne moremo pa se naučiti tega, česar se nismo naučili že prej. S to pripombo, da se nam bosta neznanje in nevednost na internetu še tem bolj otepala, kot bi se nam sicer.
