Tiskane izdaje
Poslanci in poslanke državnega zbora bodo imeli danes na dnevnem redu letos že peto interpelacijo zoper katerega od ministrov aktualne vlade. Po ministru za zunanje zadeve Karlu Erjavcu, ministrici za socialo Anji Kopač Mrak, ministru za infrastrukturo Petru Gašperšiču in ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc bo tokrat na rešetu ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič. Ob dejstvu, da bo Kopač Mrakova v letošnjem letu še enkrat predmet posebne poslanske obravnave in ob dejstvu, da je največja opozicijska stranka SDS zahtevala interpelacijo tudi celotne vlade, ki bo na dnevnem redu sredi novembra, se je marsikateri opazovalec slovenske politike začel spraševati, kakšen smisel ima ta inštrument. Pomislek je lahko utemeljen, saj bodo v letošnjem letu v državnem zboru dosegli rekord po vloženih interpelacijah. Odkar imamo v Sloveniji parlamentarno interpelacijo, se še ni zgodilo, da bi jih bilo v enem samem letu kar sedem.
Po običaju državni zbor ob interpelacijah porabi praktično ves dan za brezplodno ponavljanje enih in istih očitkov na račun ministra ali ministrico, na koncu pa se izkaže, da so 10 ali celo 15 ur porabili za nič. Nekateri gredo celo tako daleč, da so se začeli spraševati in računati, koliko nas davkoplačevalce vlaganje brezplodnih interpelacij na koncu stane. A če pristanemo na takšno logiko razumevanja političnega procesa v parlamentarni demokraciji, potem smo le še korak stran od predloga, da bi kdo zahteval omejitev, ali celo ukinitev inštrumenta interpelacije.
Na tej točki je treba kljub občutku, da bi lahko šlo pri doseženem rekordu po vloženih interpelacijah v enem letu za poskus zlorabe, stopiti v bran možnosti do interpelacije, ker gre za ključni intštrument opozicije pri nadzoru oblasti. Demokracije, še zlasti pa ne parlamentarne, pa ni mogoče meriti zgolj skozi optiko stroškov. Kot je vsem nam dobro znano, demokracija in demokratični postopki niso poceni, zaradi tega se marsikateremu, ki je preveč padel pod vpliv logike varčevanja, zdi odvečno parlamentiranje povsem nepotrebno. Kar je lahko v aktualnem obdobju raznih orbanov, erdoganov in putinov še posebej nevarno.
Rekordno število interpelacij v državnem zboru ima na drugi strani povsem enostavno razlago in ni toliko povezano z (ne)kvalititnim delom ministrov, ampak s stanjem v opoziciji. Po eni strani je množica interpelacij dosegla ravno nasprotni učinek od želja opozicije, saj je koalicija treh strank SMC, Desus in SD pod težo interpelacijskega pritiska bolj strnila vrste od pričakovanega. Na drugi strani pa se je doslej izkazalo, da opozicija ni zmožna poiskati skupnega imenovalca. Kar je razumljivo, saj so v opoziciji štiri politične stranke, ki so ideološko na nasprotnih bregovih. Na eni strani imamo še vedno formirajočo se Združeno levico in izginjajoče Zavezništvo (Alenke Bratušek) na drugi dve desni stranki SDS in NSi, ki sta sredi intenzivnega boja za prevlado v tem delu strankarskega polja.
Zaradi navedenega ni težko napovedati razpleta današnje interpelacije, letošnje pete po vrsti.
