Tiskane izdaje
Ker je bil teden poleg domačih političnih zdrah in peripetij tudi precej v znamenju Velike Britanije in častitljivega jubileja kraljice Elizabete II., naj bo še nekaj misli namenjenih Otoku.
A ne šestdesetletnici vladanja britanske regine, temveč dvajseti obletnici dogodka, ki mu rečemo parlamentarne volitve. Spomladi 1992 je britanska konservativna stranka, potem ko se je znebila »večne« Margaret Thatcher, proti vsem pričakovanjem in kakor v posmeh anketam javnega mnenja, ki so mesece in mesece napovedovale uspeh opozicijskih laburistov – nazadnje zmagala. Kljub bledemu Johnu Majorju, ki je poldrugo leto prej na položaju voditelja torijcev zamenjal Železno lady, kljub gospodarski krizi in kljub nepriljubljenosti konservativcev, ki so Združenemu kraljestvu vladali že tri mandate zapored. Britanci pač nimajo radi, da jim ena politična garnitura vlada predolgo; iz izkušenj vedo, da oblast sčasoma pokvari vsakogar. Za kontinuiteto imajo kraljico, političnim strankam pa ne dovolijo, da bi se preveč udomačile na oblastnem položaju.
A so konservativci, kot rečeno, kljub vsemu osvojili še četrti zaporedni mandat – kar je bilo eno največjih presenečenj v britanski politiki 20. stoletja. Med najzaslužnejšimi za ta presenetljivi uspeh je bil Chris Patten, prekaljeni in uglajeni politik, ki je zasnoval zmagovito predvolilno kampanjo torijcev.
In zakaj ga omenjati danes, dvajset let pozneje? Pravzaprav zaradi ene same pomenljive podrobnosti. Gospod Patten je med zavzetim ukvarjanjem z visoko strankarsko politiko malce zanemaril lastno volilno okrožje, tamkajšnje prebivalstvo pa se mu je maščevalo tako, da ga na omenjenih volitvah ni več izbralo za svojega zastopnika v parlamentu.
Zadrega med sicer zmagovitimi desničarji je bila velikanska. Kolegu Pattnu se pri najboljši volji niso mogli oddolžiti z vplivnim položajem v vladi – z zunanjim ali celo s finančnim ministrstvom. V Britaniji pač velja pravilo demokracije: kdor na volitvah ni izvoljen za poslanca, za tega ni mesta v vladi Njenega veličanstva. Pika. Premier Major je malo tuhtal, nato pa zaslužnega političnega težkokategornika poslal za guvernerja v Hongkong, daleč od oči domače javnosti. A se je gospod Patten tudi na tem položaju sijajno znašel – po splošnem prepričanju je bil eden najuspešnejših in najbolj priljubljenih guvernerjev te britanske kolonije, ki jo je pet let pozneje tudi urejeno in galantno predal oblastem v Pekingu.
In pri nas? Pri nas je neprekaljen in negalanten politik, ki ga na parlamentarnih volitvah premaga celo ena šibkejših kandidatk opozicije, za svoj neuspeh po volitvah, ki jih njegova stranka za povrh še izgubi, nagrajen z vodenjem veleministrstva, da lahko neovirano prakticira zamisli o pedagogiki, znanosti, kulturi, umetnostnem drsanju, medijih, boksu, ideologiji in še marsičem. Če to ni norčevanje iz demokracije in ljudske volje, potem bo treba za norčevanje izumiti novo definicijo.
Svojevrstnih vzporednic z opisano britansko epizodo je, skratka, kolikor jih človek hoče. Oziroma noče. Obstaja in ostaja pa seveda tudi jasna, bistvena razlika: Britanija je urejena demokracija, Slovenija pa očitno ne. In kot kaže, še lep čas ne bo.
