Tiskane izdaje
V zgodbi o gradnji megaprojekta drugi tir se za svoj kos pogače ne trga samo politika. Manj na očeh javnosti je močno na okopih tudi stroka. Gradnja proge bo, ko bodo zanjo seveda gorele vse zelene luči, velik izziv za gradbeno stroko, saj gre za zelo zahteven inženirski projekt. Preveč pavšalno bi bilo reči, da je kresanje isker znotraj stroke razumljivo, ker se posledično gradbeni lobiji borijo za posel. Ja, seveda se. V današnjem času to ne bi smelo biti nič čudnega. Živimo v času tržnega gospodarstva. Čeprav se nekaterim še kar toži po 'starih časih'.
O tem, ali smo res mala država velikih projektov, bi na dolgo in široko lahko razpredali. Toda pri vsakem zahtevnem projektu se vedno znova izkaže, da smo predvsem nezreli in neprimerno organizirani za velike projekte. Si predstavljate, da bi danes, tako kot nekoč, ko smo ostali brez Trsta, sklenili, da bomo iz majhnega ribiškega mesta zgradili velik Koper in v njem največjo luko v severnem Jadranu? Ali da bomo, ker smo ostali brez Gorice, zgradili Novo Gorico? Misija nemogoče.
In zdaj? Teš 6 je še vedno odprta rana in zaradi te milijarde in 400 milijonov evrov nas bo še dolgo bolela glava. Medtem pa bi se morale priprave na gradnjo drugega tira začeti še letos. Toda niti v politiki niti v stroki konsenza še ni. Vsi se strinjajo le o tem, da drugi tir želimo imeti. Za koliko denarja in kje ga bomo dobili, je drugo vprašanje.
Politiki so živčni, ker so pod pritiskom. Zakon je treba sprejeti do julija zaradi prijave na razpis za 250 milijonov evrov nepovratnih evropskih sredstev. Lobiranje v Bruslju je menda uspešno opravljeno in denar naj bi bil že zagotovljen. Hudo napeto je tudi med stroko. Skušnjava je očitno prevelika. A vsaj inženirji bi morali vedeti, kdaj stopiti na zavoro, da vlak ne odpelje v napačno smer.
