Tiskane izdaje
Podrobno branje na začetku tedna objavljenega poročila Mednarodne agencije za jedrsko energijo razkrije, da dokument, ki so ga napovedovali z velikim pompom, pravzaprav ne prinaša nič novega. Če povzamemo: IAEA sumi, da Teheran pod krinko civilnega jedrskega programa razvija tudi vojaško komponento, a tega ne more zanesljivo dokazati. Iran je tako še vedno edina država podpisnica sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, ki ji agencije ni uspelo prepričati o miroljubni naravi svojega razvoja atoma.
Z objavo do Teherana doslej najostrejšega poročila IAEA se je iranska jedrska kriza spet znašla v središču pozornosti. Kriza, ki se vleče že od leta 2002, ko je iranska opozicija razkrila obstoj tajnih jedrskih obratov, že dolgo spominja na igro mačke z mišjo, v kateri teheranski režim izmenično blaži in nato znova zaostruje odnose s svetom, s čimer si predvsem kupuje čas.
Čas za kaj? V Teheranu vztrajno zagotavljajo, da je njihov jedrski program izključno miroljubne narave in da je usmerjen v zagotavljanje dolgoročno stabilne energetske oskrbe. »Nikakršne atomske bombe ne potrebujemo!« je po objavi poročila zagotavljal iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad. Toda mnogi so prepričani, da iranski nameni še zdaleč niso tako nedolžni. Zlasti v Izraelu in ZDA sodijo, da je končni cilj režima mul razvoj jedrskega orožja, s katerim bi uresničili svoj stoletni sen - postati regionalna velesila Bližnjega vzhoda.
Iransko izmikanje nadzoru in nepripravljenost na kompromise v smeri večje transparentnosti jedrskih dejavnosti le še poglabljata strahove tujine pred perzijsko bombo. Na Zahodu so se iranske grožnje sprva lotili z diplomacijo, ko se je to pokazalo za jalovo, pa so poprijeli za ekonomske in politične sankcije. Toda tudi te ne prinašajo želenih rezultatov. Iranski jedrski program se kljub mednarodnemu pritisku in zastojem zaradi sabotaž - spomnimo se računalniškega črva Stuxnet - nadaljuje.
V teh razmerah so se znova začeli oglašati bobni vojne. Pa je vojaška opcija res verjetna? Zdi se, da so okoliščine iz dneva v dan manj naklonjene takšnemu scenariju. ZDA, ki imajo edine zadostne zmogljivosti za obsežnejšo vojaško operacijo proti Iranu, si v trenutnih razmerah, ki jih določata predvsem finančna kriza in vojaška (pre)razpotegnjenost, nove vojne na Bližnjem vzhodu ne morejo - in tudi nočejo - privoščiti. Brez njihovega blagoslova pa je manj verjetna tudi morebitna izraelska solistična akcija, še posebno ker se vodstvo židovske države zaveda, da bi tako tvegali širši regionalni spopad s povsem nepredvidljivimi posledicami.
Zdi se, da se je Teheranu dolgoletno izmikanje obrestovalo in da jedrski Iran, ki, mimogrede, še zdaleč ni neracionalen igralec na globalni šahovnici, kakor bi ga radi prikazali v Tel Avivu in Washingtonu, postopoma, a neustavljivo postaja dejstvo. Ta scenarij mnoge sicer navdaja s strahom, toda druge možnosti so še slabše.
