Išče se čistilni servis

Povsod, kjer se obračajo res veliki denarji, se zraven zrine tudi korupcija. Če se milijoni, celo milijarde prevesijo z ene strani na drugo zgolj zaradi dvignjene roke ali tajnega glasovanja, je pot sumljivemu denarju še bolj odprta. In ko so poleg še čustva, ki jih je v nogometu zelo veliko, denar na poti skoraj nujno spremeni barvo. O naštetem je v preteklih letih, še posebno pa v zadnjih dneh gotovo razmišljal (do zdaj) eden najvplivnejših zemljanov, švicarski antijunak Sepp Blatter. Upravičeno so ga oblatili vsi. Ključe enega najpolnejših trezorjev v Zürichu bo predal takoj, ko bo znan njegov naslednik, najbrž na začetku prihodnjega leta.

Resnice v zadnjih dneh od prvega moža Fife ne bomo izvedeli nikoli, zato je domnev o ozadju njegove torkove napovedi odstopa veliko. Mnogi menijo, da je dobil ultimat »pojdi ali pa gremo do konca«. Ni dvoma, da je uradna razlaga v slogu »ugotovil sem, da imam premalo podpore« zelo prozorna. Konec koncev je zdaj proti Blatterju glasovalo celo manj članic Fife kot pred 17 leti, ko je prvič sedel na nogometni prestol. Je pa res, da so se v teh letih sile nogometnega sveta prerazporedile in da je za Švicarja včasih glasovala skoraj celotna Evropa, pred dnevi pa le še okoli deset članic, torej Rusi in njihovi sosedje. In Evropa je v nogometu najmočnejša, tudi v domnevno skorumpirani Fifi ima največ besede. Ki pa jo je Blatter v zadnjih letih večkrat preslišal, saj naj bi bila prav finančna transparentnost ena glavnih razlik med delovanjem obeh najbogatejših športnih zvez. Toda kaj, ko se ima nogometna politika že od nekdaj za zelo demokratično – Nemčija ima prav toliko glasov kot Tonga. Neumnost.

Vsekakor je bila tudi zadnja poteza pretkanega Blatterja zelo premišljena, njegov torkov »urbi et orbi« (brez osumljenega prvega operativca Valckeja) je bil vrhunski medijski spin. Fifa bo imela nove volitve, Blatterjev jordanski protikandidat pa seveda ne bo več osamljen, torej tudi ne najbolj zaželen. Scenarij je Blatter napisal drugače, kot bi ga (moral) s slovesom pred petkom. Pravzaprav si je sam izbral naslednika, ki še nima imena.

Fifa je imela v 111 letih vsega osem predsednikov in le en – Brazilec Havelange – ni bil Evropejec. Ne gre pozabiti, da je bil tudi odhajajoči Švicar vedno naklonjen evropskim sodelavcem v Fifi, čeprav so nekateri po njem vztrajno pljuvali. Tudi zadnji med njimi, predsednik evropske Uefe Michel Platini, ki zdaj na stavnicah za novega šefa Fife kotira najviše. Toda – kako protislovno! – ob Blatterjevem slovesu se je tudi Platini znašel v težavah. Ob predpostavki, da si želi svetovnega, ne zgolj evropskega glamurja: bo udaril po mizi in bo po evropsko začel nadzirati poslovanje organizacije? Bo pomagal pogledati pod prste (svojim članom) Rusom, gostiteljem svetovnega prvenstva 2018? So Rusi in Katarci zdaj res upravičeno živčni, kot je včeraj dejal Platinijev prijatelj in predsednik angleške zveze Greg Dyke? Hišo Fife je vsekakor treba globinsko očistiti in ji zamenjati vsaj vrata, okna ter ogledala. Blatterjev naslednik naj bo torej Evropejec, ki ne pozna nagrajevanja zvestobe, plačevanja grehov in nastavljanja prijateljev, čeprav je obkrožen z milijoni. Toda ... ali sploh obstaja tak junak?