Tiskane izdaje
Služba v javnem sektorju je nekaj najboljšega, kar lahko ima človek v teh finančno težkih časih. Ni odpuščanj iz tako imenovanih poslovnih razlogov in ni zniževanj plač, saj vsak zaposleni dobi natanko toliko, kolikor mu pritiče glede na uvrstitev v plačni razred. Kako je potem mogoče, da se je na nedavne javne razpise za direktorje javnih kulturnih zavodov prijavilo tako malo kandidatov? Za štiri mesta vsega dvajset.
Da gre za zelo naporno službo, ki nečloveško izčrpava, da bi se bilo treba boriti za preživetje ustanove na trgu in s tem za svoje lastno ter drugih zaposlenih, ni res. Denar brez nihanj priteka iz proračuna ne glede na pretrese in tudi rušilne potrese v realnem sektorju. Da bi se direktorskih mest otepali zaradi slabih plač, tudi ni mogoče reči.
Direktorji marsikatere osrednje kulturne ustanove v Sloveniji imajo višjo plačo, kot jo ima direktor galerije Uffizi. In vemo tudi, da direktor državnega kulturnega zavoda ne nosi glave na pladnju. Še nobenega niso razrešili. Sila redke razrešitve so se zgodile le v ustanovah, kjer je ustanoviteljica občina, sicer pa minister za kulturo še nikoli ni sredi mandata zamenjal direktorja zavoda, katerega ustanoviteljica je država.
Ljudje se za direktorje v glavnem ne prijavljajo, ker vedo, da imajo minimalne možnosti za imenovanje. Če odmislimo čisto človeški faktor, da ima minister pri imenovanju lahko čisto osebne preference, so najbolj brezupni sami javni razpisi. Gre za na videz demokratičen in transparenten postopek evidentiranja kandidatov in izbiranja (komisija, svet muzeja in minister kot zadnja instanca), vendar so razpisni pogoji tako rigidni in birokratski, da imajo največ možnosti dosedanji direktorji istih zavodov, direktorji drugih zavodov in že zaposleni v zavodu, za katerega je razpis. Ministrstvo mora razpis objaviti vsakič, ko direktorju poteče petletni mandat, število mandatov pa je neomejeno.
Kandidat, ki se poteguje za vodilno mesto v muzeju, mora imeti najmanj pet let delovnih izkušenj s področja dela muzeja, se pravi, da pridejo v poštev le muzealci. Imeti mora izobrazbo s področja dela muzeja, kar pomeni, da drugi profili že v izhodišču odpadejo. V nekaterih primerih pa morajo imeti tudi vodstvene izkušnje in poznati delo ustanove, ki naj bi jo vodili. Tako ostane skromna baza kandidatov in logično je, da so na kadrovskem vrtiljaku vrtijo bolj ko ne ista imena ali pa vsaj predvidljiva. Mlajši, izobraženi, široko razgledani ... ne pridejo skozi sito.
Bolj kot razpisi bi bilo smiselno, če bi minister z manj togosti aktivno iskal kandidate, saj se nekateri sami ne prijavijo tudi zato, da se v primeru neizbire ne bi onemogočili v svojem delovnem okolju. In treba bi bilo razrahljati predpise, da bi se kdaj lahko zgodilo nekaj podobnega kot v primeru, ko je direktor londonskega muzeja Tate, Belgijec, prevzel vodenje uglednega gledališča Berliner Volksbühne. Imenoval ga je župan Berlina kljub nasprotovanju mestne skupščine.
