Tiskane izdaje
A kakor je pred dnevi ugotovil komentator časnika Washington Post David Ignatius, se razprava v ameriški prestolnici vrti zlasti okoli tega, kakšno vlogo v vsej tej zmešnjavi imajo ZDA. »Ali je ameriški predsednik Barack Obama naredil napako, ker ni prej prisilil egiptovskega voditelja Hosnija Mubaraka, naj odide z oblasti? Ali bi se morala Amerika odpovedati tudi drugim oligarhom, preden bo prepozno?« je Ignatius naštel le nekaj vprašanj, ki obsedajo tukajšnje analitike.
Včasih se res zdi, da s poudarjanjem vloge, ki jo je pri Mubarakovem obljubljenem »prostovoljnem« umiku z oblasti odigrala Bela hiša, komentatorji kar tekmujejo v dokazovanju, da je bila vlada egiptovskega samodržca le nekakšen ameriški marionetni režim, ki ne bo odletel zaradi protestov ljudskih množic, temveč so Mubaraka v politični pokoj spravile odločne besede gospodarja čez lužo. Gospodarja, ki se sicer odločno zavzema za demokracijo po vsem svetu, a zamiži na obe očesi v primeru prijateljskih diktatur, ki zagotavljajo uresničevanje ameriških interesov v regiji. Komentator spletnega portala Salon Justin Elliott je včeraj naštel pet takšnih prijateljev ZDA, ki prejemajo ameriško pomoč, čeprav jih je mogoče najti na vrhu seznamov največjih svetovnih sovražnikov človekovih pravic: Saudska Arabija, Jordanija, Turkmenistan, Uzbekistan in Ekvatorialna Gvineja.
Dejstvo je, da so vse ameriške administracije ne glede na politično barvo razpete med altruističnim zavzemanjem za globalno demokratizacijo in egoističnim bojem za nacionalne interese. Zato se globalni prodajalci svobode in demokracije slej ko prej srečajo s podobnim notranjim paradoksom lastne drže kakor zagovorniki multikulturnosti. Oboji podpirajo bodisi svobodo izražanja po vsem svetu bodisi drugačnost, dokler sta ti dovolj podobni njihovi lastni kulturi ali družbeno-političnemu sistemu. Ko pa res postaneta drugačni in se razširi strah, da bosta ogrozili »našo« lastno svobodo oziroma drugačnost, tudi najbolj goreči zagovorniki teh politik najdejo dovolj tehtne in vzvišene razloge, da se odpovedo lastnim načelom.
Kakor so pokazala dogajanja v Franciji, se lahko načelnost »multikulturnikov« zlomi že zaradi nedolžnega muslimanskega ženskega pokrivala. Dvoličnost prodajalcev svobode in demokracije pa so v zadnjih letih najbolj nazorno pokazala dogajanja v Alžiriji, Libanonu ali na palestinskih ozemljih, kjer so mednarodni botri lokalne prebivalce dobesedno prisilili, da se gredo demokratične volitve, ko pa so to pravico vzeli zares in dejansko izvolili tiste politične predstavnike, ki so imeli največ ljudske podpore, jih je pričakal užaljeni odziv Zahoda, ki se je na ekstremistične »zlorabe« instituta demokratičnih volitev odzval z mednarodnimi bojkoti, grožnjami ali celo vojaškimi posredovanji.
»Egipčani ne potrebujejo nas, da bi jim kazali pot,« je zapisal Ignatius. Njegov komentatorski kolega Leon Wieseltier iz revije New Republic pa pravi, da bi »morali storiti vse, da bi vplivali« na razplet dogodkov, ki v tem trenutku sploh ni jasen. Po enotedenskem omahovanju med podporo dolgoletnemu zavezniku Mubaraku in zagovarjanjem demokratičnih pravic demonstrantov so se v Washingtonu sicer postavili na stran ulice, večje težave pa imajo pri iskanju novega ameriškega prijatelja v Egiptu. Dobro se namreč zavedajo prej omenjenega paradoksa. Bolj ko bodo naslednje volitve v Egiptu svobodne in demokratične, več možnosti je, da bodo na oblast prišli tisti, ki so do največje globalne izvoznice teh vrednot sovražno razpoloženi.
