Iz ene skrajnosti v drugo

Zadnje čase je bilo nekajkrat slišati, da del krivde za razmere v Sloveniji poleg politike nosijo tudi mediji, ki da so delovali v spregi z njo. Za nosilce politične moči, leve in desne, ki so si vsa leta od osamosvojitve prizadevali pridobiti tudi gospodarsko moč, se je seveda povsem mogoče strinjati, da nosijo velik del odgovornosti za krizo, iz katere se Slovenija nikakor ne more izkopati. A da bi za bančno luknjo, slabe kredite, kazniva dejanja ob tajkunizaciji dela gospodarstva in napačne poslovne odločitve bili krivi tudi novinarji, ne bo držalo.

Tako kot zdaj mediji ne moremo nositi (so)odgovornosti za to, da si v državnih bankah, kot pravi guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, bančniki preprosto ne upajo opravljati nalog, ki jih lahko opravijo njihovi kolegi v drugih bankah; menda zato, ker obstaja »velika verjetnost, da se bo kakršnakoli odločitev državnega bančnika v trenutku izredno politizirala in kriminalizirala«.

Prešli smo iz razmer, ko je bilo kreditov preveč, v razmere, ko jih je premalo. Tako je menda tudi zato, ker z nekreditiranjem, pravijo poznavalci, banke frizirajo bilance in rešujejo (dvigujejo) svojo kapitalsko ustreznost. Na kratek rok je to zanje sicer dobro, kaj bo to na dolgi rok prineslo slovenskim podjetjem, pa je že drugo vprašanje.

Nanizajmo nekaj številk, da potrdimo zapisano. Slovenski bruto domači proizvod (BDP) je v letih pred krizo, torej pred letom 2009, realno rasel v povprečju pet odstotkov na leto. Krediti v bančnih bilancah so rasli po skoraj 20-odstotni letni stopnji. Leta 2007 so se krediti nebančnemu sektorju povečali za skoraj 40 odstotkov. Vsaka rast posojil, ki je večja od dvakratnika rasti BDP, je balon. In vsak otrok ve, da balon, če ga preveč napihnemo, poči.

Kaj so torej minula leta počeli bančni nadzorniki, kakšne sanje so sanjali? Kaj revizorji, ki so plačani za potrditev poštenega finančnega stanja v bankah? Zakaj je mižala Banka Slovenije? Zakaj je dopuščala, da je balon tako lepo rasel, predvsem na temelju kreditov, ki so jih banke pridobivale na tujih trgih? Komu to ni bilo v interesu in ali koga ni bilo dovolj v hlačah, da bi to preprečil?

Zdaj so razmere povsem obrnjene. Banke so, tako je slišati iz bančnih krogov, menda celo preveč likvidne. V zadnjem svežnju poceni denarja ECB so bile naše banke od ponujene milijarde in pol zainteresirane le za 76 milijonov evrov. Hkrati pa so posojila podjetjem letos na letni ravni upadla za 12 odstotkov.

V banke je bilo prek dokapitalizacij in garancij napumpanih skoraj šest milijard evrov. Govorimo o milijardah, nacionalni preiskovalni urad (NPU) pa je od leta 2010 ob preiskovanju gospodarskega kriminala našel kaznivih dejanj le za 500 milijonov evrov. So pa, tako njegov prvi mož, v NPU ugotovili odsotnost nadzora in tudi to, da so se posamezne odločitve v podjetjih sprejemale in izvajale s podporo – politike. Novinarjev seveda niso našli zraven.