Iz noči tja v en dan

Kako vpliva na psiho tukajšnjega uporabnika elektronskih medijev neelitna glasbena kultura? Je mogoče, da bi avtohtoni glasbeni kič hranil nacionalno identiteto? Taka in podobna vprašanja si marsikdo od zrevoltiranih postavlja že vse od takrat, ko se je slovenska oblast odločila z zakonom regulirati pojavljanja slovenske glasbe na radijskih in televizijskih programih.

Temu protekcionizmu se uradno sicer reče zaščita slovenske kulturne in jezikovne identitete, že lep čas, vsaj desetletje in pol pa sproža najrazličnejše komentarje. Zakon o medijih je namreč določil delež lastne produkcije v programih, znotraj tega pa delež slovenske glasbe v radijskih programih, v odstotkih. In potem so vsi govorili o kvotah, pretehtavali odstotke, ob vsakem prenavljanju zakonodaje so prišle na plan nove številke, tako tiste o nujnem deležu slovenske glasbe v programih kot tiste skrb vzbujajoče o vse manj novih skladb domačih ustvarjalcev in celo o njihovem vse manjšem številu. Ob sedanjih spremembah in dopolnitvah zakona je enako.

Iznajdljive komercialne radijske postaje so do zahtevane kvote nekaj časa prihajale tako, da so slovensko glasbo potisnile v nočne termine, zakonodajalec je odgovoril s predpisanimi odstotki te glasbe v dnevnem času, združbe glasbenikov pa so zraven rohnele, da slovenska glasba ne sme biti več v temi. A če pustimo taka usodna rešetanja (ki se na koncu prevrnejo v kupčkanje z denarjem, komu gre več in komu manj in komu nič) ob strani, se je mogoče vprašati še kaj drugega, na primer kako utrjuje nacionalno identiteto zakonsko zapovedano zvočno onesnaževanje s slovensko popularno glasbo oziroma njenimi besedili. Glasbeniki so se zaklinjali, da »brez slovenske pesmi ni slovenske identitete«, a zakaj bi jim, ob tistem, kar slišimo v besedilih, sploh verjeli? Je narodnozabavno in drugo pačenje z banalnimi in največkrat bebavimi besedili taka nacionalna vrednota, da bi jo moralo biti v programih petdeset in več odstotokov? Glasbeni uredniki se s programsko politiko očitno ne trapijo, v glasbenih krogih čivkajo, da je treba sploh zagotoviti možnosti za ustvarjalnost (kar se bo domnevno poznalo tudi v kakovosti produkcije), državni uradniki pa morda spregledujejo pomembne podrobnosti. Če jih že drži volja po definiranju vsega, naj poleg definicije, kaj slovenska glasba je, prijazno dodajo še, kaj je dobra in kaj slaba slovenska glasba ter kaj je dobro in kaj slabo besedilo. Nekateri poslušalci, ki so prisiljeni konzumirati, kar se pač predvaja, imajo jasna stališča. Slovensko da, šund ne.

Strokovnjaki za jezik so te dni ponudili nekaj odličnih izhodišč, od tega, da je zaščita jezika nujna zaradi konteksta, tudi zaradi slovenskega neuničljivega tujeljubstva, do tega, da je regulacija nujna zaradi anglifikacije, a da administrativno urejanje hkrati rojeva le državne artiste. Pravzaprav – morda pa ne bi bilo prav nič narobe, če bi si današnja država omislila novodobno komisijo za šund, kakršno smo poznali v rajnkem socializmu?