Tiskane izdaje
Lizing je za premnoge izjemna pogruntavščina. Še posebno takrat, ko si potrošnik zaželi, na primer, novo osebno vozilo, vendar zanj ne želi plačati z gotovino, se ukvarjati z zamudno birokracijo odobravanja bančnega posojila ali pa zaradi nerešenega zaposlitvena statusa sploh nima možnosti, da bi se prebil skozi sito kreditnega tveganja.
Očitno je lizing rešitev tudi za banke, ki so že nekaj časa v zagati, kako najti dodatne prihodke, in to kljub dejstvu, da denar depozitarjev obrestujejo skoraj v arašidih, hkrati pa že nekaj časa zvišujejo cene plačilnih storitev. Senčna stran bančništva, kamor zaradi ohlapnih pogojev odobritve gotovo sodi tudi lizing, je obljuba dodatnih prihodkov. Tudi zato, ker ima še veliko možnosti za rast.
Slabo razvit, nelikviden domači kapitalski trg je namreč vzrok, da se bančništvo v senci razvija počasneje kot drugod po Evropi. Na 5,5 milijarde evrov velikem trgu imajo prednost denarni in obvezniški investicijski skladi ter seveda lizinške družbe, katerih posli so bili lani vredni okoli 2,5 milijarde evrov ali slabe štiri odstotke celotnega slovenskega finančnega sistema.
Potencial za nadaljnjo rast je velik. Summit Leasing je, denimo, samo lani odobril dobrih sto milijonov poslov. Do poletja bo integriran v Skupino NKBM, ki nadaljuje novo obsesijo slovenskih bank. Lani se je na lizinški trg podala tudi Gorenjska banka, medtem ko se od svojega lizinga kljub drugačnim zavezam evropski komisiji ne želijo ločiti v NLB.
A v iskanju prihodkov in dobičkonosnosti v bančništvu v senci se skrivajo tudi ostre lekcije iz ne tako davne preteklosti. Napisi Addiko bank se zdaj svetijo tam, kjer so bile nekoč poslovalnice banke Hypo Alpe-Adria, katere lizing je služil za skrivanje več milijonov spornih poslov.
