Iz vlaka v čoln

Pred vlado Marjana Šarca so težko premagljivi izzivi. Prva in obenem najtežja preizkušnja bo nadaljevanje zamrznjenih plačnih pogajanj z javnim sektorjem. Če je obdobje medvladja prineslo kaj pozitivnega, je to razprava o davkih, o tem, kdo, koliko in kaj prispeva družbi in komu, koliko in kaj vzeti, da bomo kot družba tudi jutri imeli spodoben življenjski standard.

Tornado jeze, ki so ga med vidnimi podjetniki povzročile napovedi novih davkov, ki so prišle iz vrst koalicijsko-opozicijske ekipe 5+1, ter še kasnejše – odvečne – provokacije z nacionalizacijo so sprožile razpravo, ki ji v javnosti že dolgo nismo bili priča. Kdo dela? Kdo ustvarja? Kdo je parazit, koga ta družba potrebuje in koga ne? Kdo je lokomotiva in kdo vagon? Vsa ta in druga, še bolj banalna vprašanja so se odpirala med razpravo o redistribuciji ustvarjenega.

Če drži, kar je v pogovoru za Delo napovedal novi minister za javno upravo Rudi Medved, bo vladno pogajalsko skupino vodil Vojmir Urlep. Kljub bogatim izkušnjam iz gospodarstva se Urlep ne more slepiti, da bo zlahka opravil s pogajalskim mojstrom Branimirjem Štrukljem. Urlep gotovo ve, da z železničarskimi floskulami o tem, da je del družbe lokomotiva, drugi del pa zgolj vagon, pri Štruklju ne bo prišel daleč.

Za družbo bi bilo dobro, če bi se odločevalci zavedali, da smo vsi v istem čolnu. Levi, desni, delodajalci, delojemalci, bogati in revni, bolni in zdravi, mladi in stari. Lahko se v nedogled pričkamo ali pa dogovorimo, primemo za vesla in zaveslamo v dogovorjeno smer. Nekaj upanja je, da se bo levosredinska vlada z javnim sektorjem lažje dogovorila kot desna, a pri tem naj ima v mislih, da so v čolnu tudi ljudje, ki se ne strinjajo z njimi.